Novice Svet24

Težave v našem kmetijstvu, pove Medved, se samo kopičijo. »Vsako leto je slabše. V tem trenutku je največja težava mizerna cena žita. Kmetje za tono krmne pšenice dobijo 105 evrov, za krušno pa 155 evrov. Leta 2011, ko je v trgovini kilogram najdražjega kruha stal 2,7 evra, so kmetje za tono žita dobili 225 evrov, torej za dobrih 30 odstotkov več.«

Poleg drastičnega padca cen žit kmete pestijo tudi nizke odkupne cene mleka in mesa. »Pred leti je kmet za liter mleka dobil 38 centov, zdaj le še 23 centov. Proizvodna cena pa je približno 35 centov. Krava mora tudi jesti. Kako naj torej človek kmetuje in plačuje davke?« Na padec cen so močno vplivali ruski embargo, ukinitev mlečnih kvot v Evropski uniji, pa tudi globalizacija.

Vsi ti dejavniki so cene potisnili pod proizvodne cene. In da bi bila mera polna, je svoj lonček zdaj pristavila še država. Ministrstvo za finance je letos spomladi precej razburilo kmete z novim predlogom o katastrskem dohodku, ki naj bi bil v nekaterih panogah celo po večstokrat višji. Nekaterim lastnikom gozdnih zemljišč je grozil celo dvatisočkrat višji katastrski dohodek.

»Zdaj nam je uspelo, da katastrski dohodek ne bo višji za več kot dvakrat. Meni se zdi še to preveč. Slovensko kmetijstvo je v deflaciji in me prav zanima, katera evropska država bi se v takem primeru lotila povečevanja dajatev. Kmetje se zavedamo, da moramo tudi mi nekaj dati državi, bi se pa tudi država morala zavedati, da ima kmetijstvo drugačne zakonitosti kot druge panoge. Mi smo med drugim odvisni od vremena in zadnja leta nas vse pogosteje pestijo vremenske nevšečnosti, ki so posledica podnebnih sprememb. Tudi to bi morali vkalkulirati v zakon. Ali pa bi moral biti zakon tako prožen, da bi se višina dajatev v primeru vremenskih katastrof spremenila.«

Medved zelo dobro ve, o čem govori, saj je tudi sam kmet. »V okolici Pragerskega imamo družinsko kmetijo, na kateri delamo štirje: poleg mene in moje žene še sin z ženo. Na 55 hektarjih kmetijske površine pridelujemo žita za lastno uporabo, koruzo in travo za krave molznice. Redimo približno 160 glav goveje živine, od tega 77 krav molznic in približno sto prašičev. Na dan prodamo od 1.500 do 1.800 litrov mleka. Obseg dela in stroški so vsako leto večji. Ko sva z očetom pred 45 leti kmetijo postavila na noge, sva na leto prodala deset ton krompirja, deset tisoč litrov mleka, od tri do štiri pitance in smo imeli dovolj za dostojno življenje. Danes, ko prodamo 500.000 litrov mleka, nam ne ostane nič. Če smo takrat potrebovali en traktor, jih zdaj potrebujemo kar nekaj. Vsi pijejo nafto, treba jih je vzdrževati, zraven pa je treba plačevati še cel kup zavarovanj, registracije, treba je nahraniti živali, plačevati zdravstveno oskrbo zanje, kupovati repromaterial. Pa še delovni dan je precej daljši kot v kakšni službi.«

Premalo se zavedamo, pravi Anton Medved, predsednik Sindikata kmetov Slovenije, da brez kmetov država ne more preživeti. »Kmetje so poleg tega, da pridelujejo hrano, tudi komunalni delavci, ki skrbijo za okolico ter pomemben del lokalne skupnosti, pogosto delujejo tudi v političnih sferah.«

Rekli ste, da se v Franciji obesi poldrugi kmet na dan, pa so razmere boljše kot pri nas.

Govoril sem o kmetih, ki so se lotili velikih naložb in so se zakalkulirali. V Franciji, kamor smo šli na začetku marca pogledat, kako deluje njihov sindikat kmetov, imajo kmetje precej boljše razmere kot pri nas. Ko so nas peljali na nekaj mlečnih in govedorejskih kmetij, smo se lahko prepričali, da so poleg tega, da imajo kmetje na voljo veliko večje površine kot pri nas, pri njih tudi odkupne cene višje. Tudi manj težav imajo, kadar gradijo nove gospodarske objekte.

Na eni od mlečnih farm so pred časom zgradili nov hlev. Za graditev sta zadostovala samo načrt in potrdilo izvajalca, da so greznice vodotesne. Nobenega gradbenega dovoljenja niso potrebovali, niti komunalnega prispevka jim ni bilo treba plačati! Pa tudi nobenih soglasij niso potrebovali. Morali so se le zavezati, da bodo objekt, če bodo prenehali kmetovati, neškodljivo odstranili. Stavbo so postavili v nekaj mesecih, pri nas pa samo za pridobitev gradbenega dovoljenja zahtevajo cel kup soglasij. Ko jih dobiš, pa na upravnih enotah potrebujejo celo po dve leti, da jih potrdijo. V naši državi ni nobene kmečke logike.

Menda je v Sloveniji stanje v kmetijstvu že kritično. Čeprav ne pridelamo niti polovice sadja in zelenjave, ki ga potrebujemo, se je država odločila, da pridelovalce obdavči po 3.000 evrov na hektar.

To je bil prvi predlog. Zdaj smo se zmenili, da bodo tisti, ki sadje in zelenjavo pridelujejo za trg, plačevali po 1.100 evrov na hektar. Je pa kljub vsemu strašljivo, koliko si država jemlje. Cesar si je vedno vzel samo toliko, kolikor je bilo njegovega, država pobere precej več. Namesto da nam jemlje, nas bi morala spodbujati, da bi pridelali čim več hrane za naše ljudi. Če se bo kdaj zgodila kakšna velika katastrofa, bodo tujci najprej nahranili svoje ljudi, mi pa bomo ostali lačni.

Naša hrana je tudi veliko bolj kakovostna od poceni uvožene. Tudi nadzor pridelave je pri nas večji, tako škropljenja kot gnojenja. Naj za primer vzamem česen iz Kitajske. Tam so dovoljena škropiva, ki v Evropi niso. Tega česna nihče ne nadzira. Tudi zelenjava, ki prihaja z juga Italije, ni tako nadzirana, kot je naša. Ali pa količina antibiotikov v mesu: v našem mesu je v enem kilogramu 0,22 mg antibiotikov, meso, ki k nam prihaja iz Madžarske, pa tudi iz Avstrije in Italije, pa v povprečju vsebuje 110 mg antibiotikov na kilogram mesa. Iz nekaterih drugih držav, od koder še uvažamo meso, je ta delež še višji.

Ste se kdaj pogovarjali o tem, da bi država subvencionirala naše pridelke?

Smo se, vendar nam na ministrstvu zatrjujejo, da to ni mogoče. Evropska zakonodaja tega ne spodbuja, saj ima vsega preveč. Ko je bil julija letos v naši državi na obisku evropski komisar za kmetijstvo Phil Hogan, nam je povedal, da je v Uniji za štiri milijone ton različnih mlečnih zalog. Pridelava mleka se je povečala in nastala je težava, kako to prodati. Stanje se ne bo tako kmalu izboljšalo, zagotovo pa ne v letu ali dveh. Na sestanku sem izrazil skrb, ker Evropska unija ne zmore urediti razmerij cen med pridelovalci, predelovalno industrijo in trgovino. Če ostanem pri mleku: to se je v zadnjih letih celo podražilo, kmet pa danes za liter mleka dobi 40 odstotkov manj kot pred leti.

Kako torej ljudi prepričati, da bi kupovali slovenske pridelke?

Vse je odvisno od zavesti naroda. Naši sosedi Avstrijci imajo zelo razvito svojo nacionalno zavest. Oni kupujejo izključno svoje izdelke in pridelke. Poznam primer, ko je eden od naših pekov odprl pekarno v avstrijski Radgoni: po treh mesecih jo je moral zapreti, ker ljudje niso hoteli kupovati pri njem. Pri nas te zavesti ni, prej velja nasprotno: vse, kar je tuje, je boljše. Že otrokom se zdi hrana pri sosedih boljša kot doma. Ne vem, zakaj je tako, mogoče so to ostanki socializma.

Kako bi lahko izboljšali zavest naroda?

Veliko bi lahko za to naredili tudi kmetje sami. Več bi morali narediti za zaupanje potrošnikov. Večkrat bi morali odpreti vrata svojih kmetij in povabiti ljudi, da pridejo pogledat, kako pridelujejo hrano. Ta stik s potrošniki se mi zdi zelo pomemben, tako bi lahko nastalo medsebojno zaupanje. Nekateri otroci danes sploh ne vedo več, od kod pridejo jajca ali mleko. Vzgoja bi se morala začeti že v vrtcih, že otroke bi morali podučiti, da si s hrano lahko kupimo zdravje ali bolezen.

Eden od vzrokov, da ljudje ne kupujejo zelenjave in sadja naših kmetov, je tudi to, da sta za marsikoga predraga.

Se strinjam. Tu bi morala država nekaj narediti. Naš predlog je bil, da bi prepovedali uvoz cenene hrane, vendar so nam povedali, da po naši zakonodaji to ni mogoče.

Mogoče bi se vsaj kdo od kupcev, ki mu finance seveda to dopuščajo, premislil, če bi vedel, kako je bila pridelana hrana, ki prihaja iz tujine. Pri nas za sledljivost veljajo dvojna pravila: medtem ko so naši pridelovalci pod drobnogledom, nihče ne nadzoruje pridelkov iz uvoza.

Sam ves čas opozarjam na to. Ko sem na ministrstvu spraševal, zakaj je tako, so mi pojasnili, da ko so imeli pristopna pogajanja z EU, so morali podpisati dokument o zaupanju. Ko sem zahteval, da bi morali opraviti analize pesticidov v uvoženi hrani, so mi rekli, da moramo zaupati, da je vse tako, kot mora biti. Po drugi strani pa naše kmete zelo natančno preverjajo. Kar se mi zdi prav, vendar pa mislim, da bi moral ta nadzor veljati tudi za hrano, ki prihaja iz Evropske unije.

Zadnji podatki FAO kažejo, da bo treba proizvodnjo hrane do leta 2050 povečati za 70 odstotkov, sicer bomo lačni.

Jaz temu ne verjamem. Cenene hrane, ki jo proizvajajo na hitro in z majhnimi stroški, ne bo zmanjkalo.

Toliko poslušamo o samooskrbi, vedno več ljudi je, ki želijo jesti zdravo in doma pridelano hrano. Kje je torej težava?

Bojim se, da je ljudi, ki jim je vseeno, kaj jedo, in se jim zdi pomembno samo to, da je hrana poceni, še vedno zelo veliko.

Kaj bi bilo treba narediti, da bi bilo drugače?

Tako kot sem že rekel: od jasli naprej bi bilo otroke treba vzgajati, kaj pomeni jesti zdravo hrano. Dolgoročno bi tudi država imela nekaj od tega, in sicer zdrave državljane.

Nekateri agrarni ekonomisti pa nasprotno trdijo, da v našem kmetijstvu ni tako slabo.

Oni so plačani iz državnega proračuna. Naj gredo na kmetije, pa ne samo za dve uri, ko jih kmetje postrežejo z domačo hrano in kozarčkom rujnega! Naj na kmetijah preživijo mesec dni, pa bodo videli, kakšno je stanje! Minister sicer veliko hodi okoli, dobro bi bilo, da bi to počeli tudi drugi njegovi uslužbenci. Vsi bi morali dihati za kmetijstvo, saj od nas živijo. Če kmetijstva ne bo več, tudi njih ne bomo več potrebovali.

Mateja J. Potočnik

Lani septembra so francoski kmetje s traktorji zavzeli pariške ulice. Razlog za upor so bile nizke cene kmetijskih pridelkov. Pri nas se kaj takega še ni zgodilo, vsaj ne v taki obliki. Zakaj ne?

Morate vedeti, da smo pri nas imeli socializem, ki je na nas pustil določene posledice. V Franciji je še nekaj močno drugače kot pri nas: pri njih tako zbornica kot sindikat delujeta z roko v roki. Sindikat je tisti, ki vlada zbornici. Kmetje članarino plačujejo sindikatu in ne tako kot pri nas, ko se članarina plačuje kmetijsko-gozdarski zbornici. In če se pri njih zgodi štrajk, imajo denar za kmete. Ko nastopajo proti vladi, so enotni, ne pa tako kot pri nas, ko nas ločuje strankarska pripadnost. Ko smo lani jeseni organizirali proteste za pravično plačilo, se je to dobro videlo: strankarski sistem je razdelil podeželje. Če bi stopili skupaj, bi lahko zablokirali vso državo. Tako pa se nam dogaja, da jih polovica čepi doma.

Bo slovenski kmet preživel?

Slovenski kmet je vedno preživel, ker je trmast. Se pa bojim, da bo brez prave podpore zelo težko. Pri nas so kmetje tudi premalo spoštovani. V Švici na podeželju za župana skoraj vedno izvolijo kmeta. Ljudje se ne zavedajo, da so današnji kmetje večinoma visoko izobraženi. Če hočeš danes biti uspešen kmet, moraš obvladati ekonomijo, biti dober organizator, obvladati bančne predpise, biti dober administrativni delavec, predvsem pa moraš dobro poznati zakonodajo.