V parlamentu ste obravnavali predlog odpravljanja temeljnih vzrokov migracij. Kako to razumejo in kaj o tem mislijo Evropska komisija (EK) in poslanci Evropskega parlamenta (EP)?
Evropska komisija je predstavila neki nov celovit pristop. Predvsem kar se tiče sodelovanja z afriškimi državami. Namreč, veliko bolj se skuša osredotočiti, kar se mi zdi nujno potrebno, na reševanje vzrokov, kot so revščina in ostali različni izzivi, zaradi katerih ljudje bežijo iz afriških držav. Evropska unija je že zdaj največja donatorica razvojne pomoči. Ta partnerstva z afriškimi državami so izredno pomembna in so pravi korak za spodbujanje zaposlovanja in gospodarstva ter pomoč tem državam.
Sama bi sicer rekla, da bi se s tem morali začeti ukvarjati že zdavnaj, in ne šele v torek. Ta nov pristop je gotovo primeren, vprašanje pa je, ali bodo države članice EU pripravljene namenjati denar v različne sklade – v že obstoječe in nove – za razvojno pomoč afriškim državam. Od tega bo seveda odvisno, kako bo ta nov pristop EK tudi realiziran.
Pravilno je tudi razmišljati, da sodobne migracije in tudi begunska kriza niso le evropski problem. Gre za globalni problem, tako v primeru Afrike kot Bližnjega vzhoda, ki se ga morajo lotiti vsi mednarodni partnerji. EK je tukaj naredila korak v pravo smer, ampak je to še odvisno od solidarnosti med članicami EU.
V kakšni meri države Vzhodne Evrope sploh prepoznavajo svojo izpostavljenost migracijskim tokovom in ali bodo našle politično voljo, da sodelujejo pri teh investicijah?
Interesi so izjemno različni, zamisli, kako pristopati k afriški celini ter k migracijski in begunski krizi, so prav tako zelo različne. To se je že pokazalo v zadnjih letih in predvsem v zadnjih mesecih pri neuspešnem reševanju begunske in migracijske krize. Zelo pomembno bo, kako strogi bomo do tega, kam in kako vlagamo finančna sredstva, kdo so tisti partnerji na afriški strani. Velikokrat je mogoče slišati, da denar za projekte ne pride v prave roke oziroma da se moramo ukvarjati z režimi, ki so koruptivni oziroma totalitarni. Vse to bo zelo pomembno pri dodeljevanju finančne pomoči, to so ovire na tej poti. Želim si predvsem, da evropske države spoznajo pomen tega vlaganja, saj ta predlog nikakor ne sme biti tisti, ki zapira vrata Evrope in potiska problem afriški celini s tem, da ji namenja več denarja. V smislu: imejte denar, obdržite migrante, ampak vrata Evrope ostajajo zaprta.
Nikakor, obenem je treba vzpostaviti varne in zakonite poti, da imajo lahko ljudje, ki so ekonomski migranti ali upravičeni do mednarodne zaščite, vedno možnosti po varnih in zakonitih poteh priti v Evropo.
Je bil ta premik v miselnosti pogojen z nepripravljenostjo Turčije, da postane begunski žep, če od Evrope ne izsili svojih pogojev? V tem smislu – kaj si lahko mislimo o Libiji kot begunskem žepu, situacija tam je namreč prav tako kritična.
Marsikateri očitki so lahko upravičeni. Prvič, turški dogovor je slab, nima pravne podlage, beguncev ne obravnava humanitarno in jim ne daje možnosti zaprositi za azil. Nekateri omenjajo, da če gre za preslikavo turškega dogovora zdaj z afriškimi državami, češ, vi vam vračamo problem in vam za to dajemo denar – tedaj je to absolutno napačna poteza.
Želim si biti čim bolj inovativna in iskati rešitve skupaj – med institucijami in med državami članicami. Če te zavesti, da gre za celovit pristop k reševanju migracij, ki jih moramo reševati pri izvoru, ne bo, bomo imeli čez deset let še večji problem na evropskih tleh, ko se bo začela afriška celina množično preseljevati.
Ali ima EU okvir za legalne migracije iz držav tretjega sveta? Zdaj se snuje načrt za modro karto, ki bi omogočila migracije izobraženim in kvalificiranim. Kako gledate na to?
Imamo humanitarne vize, v sklopu katerih bi lahko preprečili prenekatero izgubo življenja v Sredozemskem morju, če bi jih države dejansko izdajale in ljudem omogočile varne pravne poti v EU. Tega večina držav ni storila. To skušamo zdaj poenotiti v skupna pravila, enako velja za modro karto. Vendar predlog, ki ga je komisija predstavila, ni tako ambiciozen. Modra karta je zelo pomembna, če želi biti Evropska unija bolj atraktivna in preprečiti socialni damping ter omogočiti ljudem enak dostop do dela, ampak na drugi strani nam ne bo pomagalo, če bomo imeli 28 različnih sistemov, kot je zdaj v trenutni direktivi, in enega enotnega. Na vsak način pa je modra karta ena od možnih rešitev. Podobno smo uvedli zakonodajo, ki omogoča priselitev mladim in študentom. Torej varni prihod na evropska tla ter možnost študija in iskanja zaposlitve.
Predvsem višegrajske države so močno nasprotovale kakršnemukoli sprejemu beguncev in migrantov. Se je glede tega kaj spremenilo?
Ravnanje in pomanjkanje odgovornosti višegrajskih držav me osebno zelo skrbi. Mogoče je čutiti, da je solidarnost med državami močno načeta. Ko imamo skupino držav, ki dejansko ne pristaja na obvezni sistem premestitev beguncev, ki smo ga sprejeli, ki sprejema ljudi na podlagi njihove veroizpovedi, so to vse že praktično kršitve človekovih pravic. V situaciji, ko nekatere države ne pristajajo na obvezujoča pravila EU, bomo težko naslavljali tako migracijsko kot begunsko krizo.
Pravega mehanizma, da bi države dejansko prisilili, da prevzamejo svoj del odgovornosti, pa dejansko ni. Tukaj verjetno manjka tisto vizionarsko in modro voditeljstvo.
Kritizirali ste tudi prakso v Grčiji, kjer morajo begunci za azil prositi kar preko skypa. Kaj ste opazili?
V Grčiji sem bila pred časom, ko so izpostavili »hotspote« na petih grških otokih. Grčija ima po zaprtju balkanske poti dejansko humanitarno katastrofo. V njej tabori 50.000 beguncev. Ti ljudje ne morejo zaprositi za mednarodno zaščito drugače kot preko skypa. Težave imajo, ker nimajo internetnih povezav, nimajo računalnikov. Preko pametnih telefonov tega praktično ni mogoče izvesti in ljudje zelo redko pridejo do možnosti.
To so tiste majhne praktične reči, ki jih lahko vidimo na terenu in bi jih bilo mogoče hitro izboljšati, tako bi ljudem dati neko upanje. Enako je v teh »hotspot« točkah na grških otokih, kjer so ljudje zaprti v pripornih centrih, kjer ni dovolj osebja in strokovnjakov, prav tako ne neke humanitarne pomoči in svetovanja. Z malo več politične volje bi to lahko zelo hitro spremenili.
Ena od malce drugačnih migracij so bili pred časom transporti političnih zapornikov, osumljenih terorizma. Ameriški obveščevalci so za ta namen uporabljali evropska letališča. Ali ta zgodba doživlja svoj epilog?
Že nekaj let se ukvarjam s tem. Imeli smo preiskovalni odbor in več resolucij ter dokumentov v Evropskem parlamentu. Na žalost in v sramoto evropskih vlad je dejstvo, da si zatiskamo oči in da kljub novim informacijam, ki so bile razkrite in prihajajo v javnost v Washingtonu, nobena vlada ni prevzela odgovornosti. V tem primeru je verjetno šlo za najbolj grobe kršitve človekovih pravic po drugi svetovni vojni na evropskih tleh. S tem, da so nekatere države očitno sodelovale, bile vpletene v premeščanje, pridržanje in celo mučenje zapornikov iz Guantanama. Dejstvo pa je, da je bil to skrivni program. Do razkritja po uradni poti očitno ne bo prišlo tako kmalu. Zdaj skušamo pometanje pod preprogo preprečiti z novo resolucijo. Če želimo biti zgled v zagovarjanju človekovih pravic, moramo prevzeti vsaj moralno odgovornost, da je Evropa pri tem sodelovala. Pri tem pa upoštevati razkritja, ki prihajajo na dan, in nadaljevati raziskave ter vpletene pripeljati pred roko pravice.
