Leta 2008, ko je finančna kriza udarila po vsem svetu, smo Slovenci potegnili ta kratko. Pa ne zaradi Američanov, zlobnega kapitalizma ali kogarkoli drugega. Sami smo bili krivi za nastalo krizo in recesijo, ki je sledila.
Profimedia
12,6 odstotka znaša stopnja brezposelnosti kljub visoki gospodarski rasti.
Prevelika zadolženost podjetij, ki so kredite brez težav najemali pri bankah, je bila ključnega pomena za tako močno recesijo in počasno okrevanje. Poglejmo si trenutno stanje slovenskega gospodarstva, da preverimo, ali smo še vedno v recesiji ali ne.
Finančni trgi
Avtor: Luka Gubo, kvantitativni analitik pri podjetju Finančni trgi, d. o. o., in upravljavec sklada FT Quant. Ima izkušnje na področju razvoja kvantitativnih modelov in investicijskih strategij.
Recesija je med ekonomisti definirana kot negativna gospodarska rast v dveh zaporednih četrtletjih. V letu 2009 smo imeli enega največjih padcev bruto domačega proizvoda (BDP), saj je upadel za skoraj desetino. Mogoče se to ne sliši veliko, ampak poglejmo z vidika nominalnih vrednosti – Slovenci smo v letu 2009 ustvarili za skoraj štiri milijarde evrov manj kot v letu 2008.
Da je bilo stanje še hujše, nas je doletel drugi, evropski val krize v letih 2012 in 2013, ko je BDP znova močno upadel – tokrat je bil padec počasnejši, vendar je trajal dlje. Dno smo dosegli leta 2013, po kar štirimilijardnem padcu v bruto domačem proizvodu (zanimivo, tudi reševanje slovenskih bank je odneslo približno toliko).
Kakšno pa je trenutno stanje?
Od leta 2014 pa je stanje v Sloveniji popolnoma drugačno. BDP stabilno raste s približno triodstotno stopnjo, kar je nad evropskim povprečjem. Ob zaključku preteklega leta lahko končno rečemo, da je BDP na najvišji vrednosti v zgodovini obstoja Slovenije, trenutno znaša slovenski letni BDP 38,5 milijarde evrov.
Pozitivno luč kažejo tudi podatki o zadolževanju države. Državni primanjkljaj se vztrajno manjša, skupna zadolženost države pri 85 odstotkih BDP še ni skrb vzbujajoča. Presenetljivo je tudi to, da se lahko Slovenija trenutno zadolžuje po nižjih obrestnih merah kot ZDA, Italija, Španija, Velika Britanija in druga večja gospodarstva. To kaže na zaupanje investitorjev v državo na sončni strani Alp – le državljani moramo bolj podrobno pogledati stanje in ne samo govoriti o krizi, ki je že dve leti ni več.
Zakaj tarnamo?
Verjetno je razlog za takšno negativno mišljenje v visoki stopnji brezposelnosti. Kljub nadpovprečno visoki gospodarski rasti za evropske razmere v zadnjih dveh letih je stopnja brezposelnosti še vedno zelo visokih 12,6 odstotka.
Vzroke za tako visoko brezposelnost lahko poiščemo v tem, da je slovensko gospodarstvo še vedno usmerjeno v sektorje, kjer je nizka dodana vrednost. To na koncu pomeni, da poskušamo konkurirati Kitajcem, ki imajo ogromno prednost pred nami – njihova delovna sila je kljub ogromni rasti povprečnih plač v zadnjih 10 letih (s 140 evrov so narasle na okoli 680 evrov mesečno) precej cenejša.
Tudi ob identičnih povprečnih plačah bi bili Kitajci še vedno konkurenčnejši kot mi, saj spadamo med ene najbolj obdavčenih delovnih sil na svetu. In prav tukaj je tudi razlog, zakaj ne prihaja do večjih sprememb in preusmerjanja v sektorje z višjo dodano vrednostjo – podjetjem se enostavno ne izplača zaposliti vrhunskega inženirja, ki bi ob 3000 evrih neto plače podjetje stal več kot 6000 evrov. Preko meje v Avstriji bi bil skupen strošek za podjetje okoli 5000 evrov za to, da bi inženir prejel isto plačo, v Švici pa bi ta zaposleni podjetje stal okoli 3500 evrov na mesec.
Če želimo še dodatno spodbuditi gospodarsko rast in hkrati znižati stopnjo brezposelnosti, bo treba zmanjšati strošek zaposlitve izobraženega kadra, ki se ga trenutno v Sloveniji ne izplača zaposliti. S tem bomo omogočili tudi višjo potrošnjo, kar povzroči še višjo gospodarsko rast in nižjo brezposelnost, hkrati pa lahko preprečimo beg možganov v tujino. Tri muhe na en mah. Zakaj tega še nismo storili?
Finančni trgi
