Novice Svet24

Berta je odraščala v povojni Sevnici, pod gradom, drevoredom, ob Savi, z igračami, knjigami in zagrebškimi simfoniki. Leta 1965 je kot mlada učiteljica prišla v Krmelj, naslednje leto se je poročila, čez tri leta je rodila Boruta.

Boris Blaić

BORUT

»Porod je bil zelo težak, Borut pa je v naslednjih dneh postajal čedalje bolj zlateničen. Nikoli si nisem mislila, da bo z mojim otrokom kaj narobe. Ves teden niso opazili, da ni kakal. Ker je bila zlatenica vedno močnejša, so ga dali v Ljubljano. Tam so ugotovili, da ima zaraščeno črevo. Odrezali so mu ga 35 centimetrov, v bolnišnici je ostal še tri mesece. Nisem smela biti pri njem, le gledala sem ga lahko skozi steklo. Redno smo hodili v Ljubljano. Ves čas je bilo kaj narobe, a smo ga končno le dobili domov. V tistem mesecu je lepo napredoval. Prvega novembra je bil čudovit dan. S sosedo sva se kot običajno z vozičkoma sprehajali po Krmelju. Zvečer je otrok zaspal, okrog druge ure ponoči se je prebudil in začel jokati. Previla sem ga. Mož je prišel pozno domov in se je še pogovarjal in smejal z njim. Zaspala sem, ob pol sedmih pa me je nekaj zbudilo. Košara je bila ob meni, Borut pa v njej ves plav okrog ust. 'Vili, Borut je umrl!' sem zavpila. Stekel je po zdravnika, a ta mu ni mogel pomagati. Rekel mi je, da bi mi moral že prej povedati … Bil je tako oslabljen, da bi moral bivati v povsem izoliranem in sterilnem prostoru, da bi preživel do 16. leta.«

MAJA

Naslednje leto, 1970., je rodila Majo. »Ko sem jo dobila, sem bila tako preplašena, da bo tudi ona umrla. Stara je bila kaka dva meseca, ko sta prišla na obisk moja sestra in njen mož. Fotografiral jo je z bliskavico. Takrat ni bilo nič, a naslednji dan so ji oči nekako čudno migetale. Z njo sem šla k zdravniku, ta naju je poslal k nevrologu, ki pa ni nič ugotovil. Ko je bila stara štiri leta, sem zdravniku povedala, da se mi zdi, da Maja zaostaja v razvoju. A me ni jemal resno. Rekel mi je, da sem učiteljica in da mislim, da morajo vsi otroci tako dobro govoriti kot moji učenci. Poleti sem šla na pregled k drugemu zdravniku. Dal mi je štiri napotnice in takrat se je začelo.« Izkazalo se je, da ima Maja lažjo motnjo v duševnem razvoju. Marsikdo na prvi pogled sploh ni opazil, da je z njo karkoli narobe. Za to ima velike zasluge predvsem Berta, ki je naredila vse, da se je deklica čim bolje razvijala. Vozila jo je k logopedu, vključila se je v društvo Sožitje, v Sevnici je bila 16 let njegova predsednica in uspelo ji je izboljšati veliko stvari. »Karkoli sem delala, vedno sem vse počela s strastjo. Delati je treba z ljubeznijo in veseljem. Le če znaš sam goreti, lahko vnameš tudi druge.« »Bil je maj 1998. Pekli sva torto. Maja je odnesla smeti, pa je ni bilo nazaj. Nekdo je pritekel povedat, da se je vanjo zaletel otrok s kolesom. Nič hujšega ne bi bilo, a se je umikala, noga ji je zdrsnila iz cokle, bila pa je močnejše postave in je padla ter si zlomila gleženj. Operirali so jo v trboveljski bolnišnici. Tistega maja je bilo grozno vroče. Bila sem ravnateljica, a sem se vsak dan odpeljala v Trbovlje ... Sin Aleš je bentil, češ, kako boš zdržala. Pa sem, tako kot sem vselej.« Ko je Maja prišla iz bolnišnice, se je iz Krškega, kjer je živel z dekletom, vrnil tudi Aleš. »Imela je longeto, z berglami se ni mogla naučiti hoditi. Pa se je naslonila na naju z Alešem in smo hodili gor in dol po stanovanju. Nekaj tednov kasneje je odšla na rehabilitacijo v Laško. V nedeljo sem bila do poznega večera pri njej. V ponedeljek smo imeli ravnateljsko konferenco v Sevnici. Ob pol osmih je zazvonil telefon. 'Moram vam sporočiti, da je vaša Maja danes ob pol sedmih umrla,' je rekel glas na drugi strani. Omahnila sem, če me ne bi zgrabila dva ravnatelja, bi padla. Krvni strdek je šel skozi srce, pred pljuči pa se je zagozdil v aorti in jo raztrgal. To je bilo je 22. junija. Deset let in enajst dni kasneje je umrl še Aleš.«

Berta Logar: »Še za pogreb moram nekaj prihraniti in za to, da bodo po moji smrti otroka vzeli ven in nas potem vse skupaj raztresli v Sevnici na hribčku.«

ALEŠ

Zgodilo se je na tragičnem spustu po Savi pri hidroelektrarni Blanca. V dveh kanujih je tistega dne umrlo 13 oseb. Aleš je bil krmar enega od čolnov, a odločitev, da se spustijo čez prelivna polja, ni bila njegova, pripoveduje Berta. »Po očetu je podedoval talent za slikanje, a je šel, tako kot oče, na tehnično šolo. Bolje bi bilo, če bi šel na kako grafično v Ljubljano, a sem se bala tega. No, eno leto pred njegovo smrtjo sem po svojem očetu dobila dediščino. Hotela sem mu dati denar, da bi šel v uk k prijatelju slikarju v Provanso. Jeseni je nameraval oditi.« Bil je fant mnogih talentov. »Lahko bi bil kuhar, slikar, fotograf, glasbenik, šofer ali podjetnik. Bil je športnik in vzoren vojak, ogromno prijateljev je imel. Naše stanovanje je bilo pravo zbirališče posavskih dečkov. Poslikal je veliko lokalov in trgovin. Dan pred nesrečo je šel pogledat neko gostilno v Krško, ki bi jo moral prenavljati. Med potjo si je z obeh strani Save ogledal traso, kje bodo vstopali, kje bodo jemali čolne ven in podobno. Za vse je bila ogromna izguba, ko je odšel.«

Berta zdaj s sevniškim umetnikom Rudijem Stoparjem in nekdanjimi Aleševimi prijatelji pripravlja razstavo o Alešu.

BOLEČINA OSTANE

Kako lahko mati doživi vse to in preživi? »Nekako mi uspeva, da se veselim drobnih stvari, občudujem vse otroke, verjamem vanje in se spominjam mojih. Z Majo sem izgubila veliko prijateljico. Nisem je še prebolela, ko je umrl Aleš. Saj veste, kakšni so fantje. Saj me je 'kušnil', ko sva šla za en teden narazen. Ko je bil še v šestem ali sedmem razredu, se je imel navado uleči na kavč in mi dati glavo v naročje. Sem si rekla, da tako pa res ne gre, da ga ne smem tako poženščiti, zato sem se temu izogibala. Ampak če zdaj pomislim, zakaj ga nisem kasneje še večkrat pobožala? To me je zelo preganjalo. Maja pa, če sem nehala peti v avtu, me je vprašala, zakaj sem žalostna. Vsako nedeljo sva šli kam na izlet. Kolesarili smo, pešačili, poiskali kako jaso in malicali. Ko je o tem pripovedovala v šoli, ji je učiteljica rekla, da ona pa tega že ne zmore, da laže. Jokala je zaradi tega in sem morala iti v šolo uredit zadevo. Čudovito dekle je bila. Zdaj berem njene dnevnike. Pisala je tudi kratke igre enodejanke in želela je postati pomočnica vzgojiteljice. Okoli 8. marca vselej zelo boli. Takrat smo se vedno imeli lepo. Bila sta ljubeča in pozorna otroka. Dan kasneje, letošnjega 9. marca, bi bil Aleš star 43 let. Bolečina nikoli ne mine, le navadiš se živeti z njo.« Berta zdaj s sevniškim umetnikom Rudijem Stoparjem in nekdanjimi Aleševimi prijatelji pripravlja razstavo o Alešu. Odprli jo bodo 6. julija na gradu, ob letošnji obletnici tragedije na Blanci. Čez dve leti bo deseta obletnica nesreče, a kot pravi Berta, ne ve, ali ima toliko časa. Pred časom so ji odkrili limfom na želodcu, ki ga je sicer pozdravila, a bi jo kasneje kmalu pokopal šen. Zdaj je kar dobro, pravi. »Ne potrebujem veliko, le toliko, da lahko prebivam in skrbim sama zase. To mi je največja želja. Vedno sem bila svoj gospodar, to mi je dalo moči, da sem preživela. Pa še za pogreb moram nekaj prihraniti in za to, da bodo po moji smrti otroka vzeli ven in nas potem vse skupaj raztresli v Sevnici na hribčku.«