Novice Svet24

Andrej Križ

Lovšin je po osnovni izobrazbi vojak, ki je med slovensko osamosvojitveno vojno in v času samostojne države bliskovito napredoval po vojaški hierarhiji. Njegove zasluge iz tega časa se v grobem delijo na dve obdobji. Prvo – zaslužno, ko je kot mlad častnik z nekaj sodelavci vzpostavil operativno vojaško obveščevalno službo, t. i. Varnostni organ ministrstva za obrambo (Vomo). To lepše obdobje je tudi popisal v knjigi Skrita vojna, objavljeni leta 2001.

Pri tem je zamolčal drugo – dobičkonosno obdobje, po koncu osamosvojitvene vojne, ko je Lovšin svoj nadzor nad Vomom izkoristil za začetek svoje logistične kariere. Tedaj v Albanijo še ni tovoril Fructalovih sokov, ampak se je udejstvoval v gotovinski trgovini z orožjem. V temnem madežu slovenske osamosvojitve torej, ki nam ga naši južni sosedje še vedno niso povsem odpustili.

Gotovinska trgovina z orožjem

To, drugo obdobje je dokumentirano v knjigi Mateja Šurca Prevarana Slovenija, kjer med drugim navaja nekdanjega varnostnega oficirja ljubljanskega območnega štaba Teritorialne obrambe Milana Zorka. Septembra 1994 je Zorko med interno preiskavo pojasnil, da sta prodaja in nakup orožja potekala »z vednostjo državnega predsedstva in obrambnega ministra (Janeza Janše, op. p.), samo z ministrovo vednostjo ali pa zgolj z angažiranjem direktorja Voma«.

Zorko je pozneje pojasnil, da je Janša v rokah držal prav vse niti trgovine z orožjem. Medtem ko se je Janša dogovarjal le za največje posle s hrvaškimi kupci, je »Lovšinu prepuščal zadeve, ki so bile vredne manj kot milijon nemških mark, in mu hkrati dopuščal, da je delal po svoje. Janša je spoznal, da se Lovšinu splača gledati skozi prste, ker si je s tem kupoval njegovo zvestobo.«

STA

Ambicioznega obveščevalca Lovšina so njegovi kolegi začeli klicati kar »Mister 6 %«, kar naj bi letelo predvsem na njegov običaj, da od vsakega posla pobere šest odstotkov provizije. Pod drobnogled pa je prišel šele zaradi svojega razsipnega načina življenja in izgradnje razkošne hiše pod Šišenskim hribom.

Glede tega ga je močno obremenil nekdanji sodelavec Anton Peinkiher, ki je med notranjo preiskavo na Vomu jeseni 1994 in na zaslišanju pred parlamentarno komisijo leta 2000 priznal, da je štel gotovino od trgovine z orožjem in jo predajal Lovšinu, ki je denar hranil v železni blagajni svoje pisarne. Ko je Lovšin zapustil direktorsko funkcijo, je blagajno s tremi milijoni mark in dokumente izročil poveljniku brigade Moris Antonu Krkoviču. Dragoceni tovor je tako našel svojo pot v kočevske gozdove, v vojaško skrivališče Škrilj, piše Šurc.

Arhiv Svet24

Janša ga je nagnal zaradi pohlepa

Mediaspeed/Arhiv Svet24

Januarja 1994 je Lovšin odstopil s položaja direktorja Voma, njegov odhod pa so spremljala številna ugibanja. Šurc glede tega navaja Mitja Klavoro, nekdanjega vodja kriminalistov: »Janša ga je nagnal, ker si je prilastil preveč denarja od orožja, užaljeni Lovšin pa ga je šel tožarit ljudem iz Drnovškovega kroga.«

Spor med Lovšinom in Janšo slednjemu očitno ni predstavljal takšne ovire, da Lovšin med kadrovskim cunamijem med letoma 2004 in 2008 ne bi bil s strani nadzornega sveta Intereurope postavljen na čelo tega podjetja. Tedaj je v medijski prostor kot strela z jasnega udarila Lovšinova izjava, po kateri ga pravzaprav nihče ni vprašal: »Predsednika vlade Janeza Janšo podpiram kot ob osamosvojitvi.«

Kočevski medvedi nič več zaščiteni

Le ugibamo lahko, ali se je Lovšin tedaj na svojem novem stolčku počutil tako zaščitenega, kot so svojčas bili tihotapci orožja iz Kočevske Reke, ki za ta dejanja verjetno nikoli ne bodo odgovarjali. Jih pa na odgovornost kličejo iz drugih razlogov. Lovšin pred sodiščem pojasnjuje zlorabo položaja kot prvi mož Intereurope, še eden od legendarnih osamosvojiteljev, ki se ga prav tako obtožuje trgovanja z orožjem – Krkovič, pa bo pred sodišče stopil zaradi suma umora pilota helikopterja Tonija Mrlaka. Sestrelitev le-tega naj bi ukazal prav on.