Katja je gotovo ena izmed najprimernejših sogovornic za opis dogajanja v sprejemnih centrih. Že dolgo časa se namreč ukvarja s humanitarno pomočjo, kar nekaj časa pa je tudi preživela na Bližnjem vzhodu v različnih državah, obenem pa tudi tekoče govori arabsko in jezik farsi. To ji omogoča, da lahko bolje pomaga beguncem in tudi bolje razume njihove osebne zgodbe in stiske.
Kot pove, se je za odhod v te kraje odločila prav zaradi želje po izboljšanju znanja tujih jezikov: »Rada se učim tuje jezike. Arabski jezik me je pritegnil, z vsakim Arabcem, ki ga spoznam, se hecam, da znam slovnico bolje kot oni, ker smo se je tako temeljito naučili na fakulteti.« Na vprašanje, ali si je kdaj mislila, da ji bo vse to znanje prišlo prav, se nasmehne in pove, da si ni nikoli predstavljala, da bo kdaj znanje teh jezikov pri nas tako uporabno.
Dobova je tovarna
Katja se je s humanitarno pomočjo začela ukvarjati že kmalu po koncu študija mednarodnih odnosov. Tako že štiri leta in pol sodeluje s slovensko nevladno organizacijo Krog, ki se ukvarja predvsem s ponujanjem psihosocialne pomoči. V okviru sodelovanja s francosko organizacijo Waha pa so na Dobovi, kjer je sprejemni center za begunce, ki vstopajo v Slovenijo, postavili tri bivake. Eden je namenjen zdravniku in medicinski sestri, ki ponujata zdravstveno pomoč, druga dva pa sta namenjena mamam in njihovim otrokom. Katja pove, da lahko mametam posedijo z otroci, jim zamenjajo plenice, mokre obleke in si spočijejo. »Dobova je tovarna, vse gre zelo hitro. Matere se z otroki zadržijo za pet do deset minut, nato pa želijo čim prej naprej.«
Brezskrbne nosečnice na poti
Ko jo povprašamo, kako je poskrbljeno za nosečnice, ponudi presenetljiv odgovor: »Porodnice hodijo z nekaj dni starimi otroki. Zdi se mi, da smo mi včasih pri tem preveč občutljivi. Ženskam, ki že imajo nekaj otrok, je to popolnoma normalno. Spomnim se, da smo se ukvarjali z nekaj dni starim otrokom. Mami in očetu ni bilo povsem jasno, zakaj mu namenjamo toliko časa, saj sta imela še tri starejše otroke,« pojasnjuje Katja. Spomni se tudi na dogodek, ko so prostovoljci panično iskali nosečnico, da jo bodo odpeljali z avtom. Ko pa so jo našli, so ugotovili, da je tako gibčna in v formi, da ni potrebovala pomoči, v smehu pove Katja.
Ostal mu je samo mali fantek
O osebnih zgodbah nerada govori, saj jih raje zadrži zase. Kljub temu pa nam je zaupala nekaj osebnih dogodivščin. »Nekatere zgodbe so bile šokantne in so govorile same zase,« nam pove in nadaljuje: »Spomnim se starejšega strica iz Sirije z bolnim fantkom. Kjer so živeli, je padla bomba in mu utrgala čeljust. Grozno so mu jo zašili nazaj. V dogodku je umrla cela družina. Videlo pa se je, s kakšno predanostjo je skrbel za preživelega fantka. Zanimal se je, kakšna zdravila potrebuje, in želel izvedeti čim več. Čeprav se je videlo, da je tudi sam na dnu, ga je zanimal samo fantek,« grozljivo zgodbo razlaga Katja. In doda, da je zgodba, čeprav je tako žalostna, na nek način tudi lepa. »Ko sem ju peljala na avtobus, je dejal, da je izgubil potni list na Hrvaškem. Mislila sem si, joj, samo še to je manjkalo. Začela sem se pogovarjati s policijo in razlagati situacijo, ko je začel brskati po torbi in je našel potni list. Vsi smo bili srečni.« Kot pravi, je ogromno zgodb povezanih tudi s psihično uničenimi mladimi fanti, vendar se pri tem ustavi in pove, da raje ne bo govorila o tem. Namesto tega raje govori o srečnejših zgodbah.
Srečna zgodba sirske družine
Avstrija in ostale države so se v nekem trenutku odločile, da bodo naprej spuščale samo še ljudi, ki bodo za ciljni državi navedli Nemčijo in Avstrijo. Med tistimi, ki so obtičali, je bila tudi sirska družina, ki je obtičala za ločeno ograjo. »Nihče jim ni povedal, zakaj so ločeni. Bili so v skrbeh. Nekaj časa sem preživela z njimi in nisem vedela, zakaj so tam. Šele ko so mi povedali, da hočejo na Švedsko, sem ugotovila, kje je problem,« opisuje situacijo in nato nadaljuje: »Vodjo policijske izmene sem prosila, da jim pove, kaj je narobe, toda dejal je samo, da je že prepozno in da ne morejo nadaljevati poti. Preden so jih poslali nazaj, sem jim še naročila, da naj na Hrvaškem povedo, da želijo nazaj v Nemčijo.« Pričakovala je, da bodo že po dveh dneh prišli nazaj, toda to se ni zgodilo: »Čez deset dni sem šla v enega izmed šotorov in videla, da mi nekdo maha in me kliče. Naenkrat sem jih srečna zagledala pred seboj, mislila sem že, da so jih poslali nazaj na jug. Kasneje so me dvakrat poklicali iz Nemčije. Dejali so, da so dobro, da imajo kot družina svoje prostore, hrano in da je vse urejeno,« srečen zaključek opiše Katja.
Bolje, da ne bi prihajali
Ob koncu izrazi tudi svoje pomisleke glede prihajanja beguncev v naše kraje, v trenutni situaciji, ki jim ni naklonjena. Kot pravi, tem ljudem ne bo lahko, sami pa niti ne vedo, kam točno prihajajo: »Ni rešitev, da jih je vse več pri nas, ker Evropejci niso tako odprti, da bi jih sprejeli. Čeprav jih je manj kot nekaj promilov prišlo v EU, že zganjamo takšen hrup. Včasih se vprašam, kako bi bilo, če ne bi vedeli, da prihajajo. Lahko bi šele čez nekaj časa ugotovili, da imamo za soseda Sirca, ki je povsem v redu človek,« še za zaključek pove Katja.
