Spoznanje, da bi bila za ZDA najslabši scenarij koalicija med Rusijo, Kitajsko in Iranom, je bilo ključno, je menil.
"Barack Obama je bil prvi predsednik, ki je začel slediti ameriškim nacionalnim interesom in se je manj oziral na mnenje izraelskega oz. judovskega lobija v ZDA. Pravilno je presodil, kaj je strateški interes ZDA," je dejal Šterbenc ter dodal, da je ameriški predsednik spoznal, da sankcije potiskajo Iran v naročje Rusije in Kitajske.
Šterbenc je poudaril, da je za zagotavljanje varnosti na Bližnjem vzhodu bistveno varnostno sodelovanje med Iranom, Rusijo in Kitajsko. Iran ima izjemen strateški položaj, saj država povezuje Bližnji vzhod z južno in srednjo Azijo, leži med Kaspijskim bazenom in Perzijskim zalivom.
Že uvodoma je Šterbenc pojasnil, da je zgodovinski aspekt pri razumevanju delovanja Irana izjemnega pomena. V svoji zgodovini je bil Iran večkrat priča vmešavanju zahodnih sil in Rusije, njihovemu izkoriščanju in izločanju, zato si je po iranski islamski revoluciji zaprisegel, da se v njihovo politiko ne bo več nihče vmešaval.
Šterbenc je nadalje dodal, da je za razumevanje iranske zunanje politike potrebno poznati dualizem v vodenju te politike. V iranski zunanji politiki namreč obstaja močna tradicija sledenja nacionalnemu interesu, po drugi strani pa je vselej obstajala tudi ideološka komponenta.
Glede sodelovanja Irana z zahodnimi državami pri reševanju vojne v Siriji, Šterbenc meni, da je Iran med štirimi najpomembnejšimi akterji, če ne celo eden od dveh najpomembnejših, kar zadeva sirsko vojno. Izrazil je prepričanje, da sam sirski režim ne bi sedel za pogajalsko mizo, če ne bi poleg Rusije nanj pritiskal tudi Iran.
Glede nedavnih parlamentarnih volitev v Iranu pa je ocenil, da velik uspeh reformistov ni naključje. "Predsednik Hasan Rohani je šel v sporazum tudi zato, da bi prebivalcem Irana pokazal otoplitev odnosov z Zahodom," je menil ter poudaril, da je Rohani storil vse, da bi Iran svoj del sporazuma čim prej izvršil in da bi Zahod čim prej umaknil sankcije.
