Vsakdo, ki se kdaj znajde na cesti, slej ko prej ugotovi, da se je znašel v hudi nevarnosti. Kakšni vozniki smo Slovenke in Slovenci po vašem mnenju ter kaj o tem pravijo statistika in primerjave z drugimi državami?
Po mojih opažanjih je tako imenovanih »norcev za volanom« na naših cestah vedno manj. Vedno več pa je ljudi, za katere lahko rečemo, da so varni vozniki, saj se zavedajo nevarnosti v prometu in kar se da upoštevajo predpise. Tudi vsi kazalci prometne varnosti kažejo, da smo v zadnjih 14 letih naredili velikanski napredek, in prav tak je tudi moj osebni občutek. K temu so zagotovo pripomogle tudi čedalje številnejše ženske za volanom in pa seveda številni ukrepi. Tako smo v atlasu prometne varnosti nekje na sredini med evropskimi narodi. Zanimive pa so raziskave, ki ugotavljajo, za kakšne voznike se imajo posamezni narodi. Pokazale so, da v Sloveniji svoje znanje vožnje ocenjujemo zelo visoko. Anketiranci namreč zelo radi navajajo, da ne vozijo pod vplivom alkohola in opiatov, da se privezujejo in da ne vozijo prehitro, za prometne nesreče pa, da so vedno krivi drugi.
»Le kdor se ima dovolj rad in se spoštuje, ne bo pijan sedel za volan, se bo privezal in ne bo vozil prehitro. Tako bo pokazal spoštovanje in ljubezen tako do sebe kot do drugih.«
Pa vendar lahko potrdite, da smo na cesti kot vozniki zelo neprijazni, saj ne dajemo prednosti drugim voznikom, jih ne spuščamo predse, ne upoštevamo varnostne razdalje, tekmujemo z drugimi, prehitro vozimo …
Nedvomno nam manjka strpnosti in solidarnosti in očitno se veliko ljudi res še ne zaveda prav, da s takim obnašanjem ogrožajo sebe in druge. Problem vidim v tem, da se naše stanje duha izraža tudi na cesti in da se nekateri, kadar so v stiski ali zaradi drugih razlogov, v tisti svoji avtomobilski kletki počutijo varne in močnejše. Mislim, da premalo damo na človeško komponento vožnje in da smo pozorni samo na tehnično plat. V okviru Evropskega združenja žrtev prometnih nesreč (FEUR), kjer sem član upravnega odbora, se zelo trudimo, da bi v varno vožnjo vklopili tudi to srčno, če hočete, duhovno plat. Moja predavanja tako nosijo naslov: Ljubezen in prometna varnost.
In kaj ima ljubezen pri tem, bodo verjetno vprašali skeptiki?
Gre za zelo preprost odnos vsakogar do samega sebe in do drugih. Le kdor se ima dovolj rad in se spoštuje, ne bo pijan sedel za volan, se bo privezal in ne bo vozil prehitro. Tako bo pokazal spoštovanje in ljubezen tako do sebe kot do drugih.
A tega nas seveda v avtošolah ne učijo. Koliko na prometno (ne)varnost vpliva kakovost izobraževalnega sistema avtošol?
Sistem šolanja za vožnjo je po državah zelo različen, nekje zadostuje že vožnja pred komisijo, nato pa je odgovornost vsakega posameznika, da se nauči varne vožnje. Naše avtošole so zgodovinsko vpete v našo družbo in jih tudi potrebujemo, vendar pa se mi zdita naš tržni sistem pri avtošolah in zelo nesistematičen nadzor nad njimi zelo nezdrava in nevarna. Konec koncev je oboje pripeljalo do zelo nizkih standardov. Zato srčno upam, da je vsaj škandal s kupljenimi vozniškimi izpiti toliko predramil odgovorne, da se bo to uredilo. Nesprejemljivo se mi zdi, na primer, da se mladi za učenje v avtošoli odločajo na podlagi nižje cene, in sem absolutno prepričan, da bi morali starši, prav tako kot jim ni vseeno, v katero šolo ali dejavnosti vpisujejo svoje otroke, poskrbeti tudi za to, da bi jih vpisovali v avtošolo, kjer bi prišli do res dobrega znanja.
Kako naj vemo, katera avtošola je dobra in katera ne?
Sam bi se nedvomno pred začetkom prepričal, kakšen inštruktor bo poučeval mojega otroka, in se šele na podlagi pogovora z njim odločil za vpis.
Ob vsaki hudi nesreči tudi poslušamo prave grozljivke o tem, kako se ob prometni nesreči ne znamo razvrščati in kako oviramo reševalce. V čem je tu problem, zakaj smo tako nečloveški?
Pri tem ni problem v nekulturi slovenskih voznikov, ampak v popolnem kaosu neživljenjskih zakonov. Vozniki so ob nesreči že itak zbegani, to zmedo pa še povečuje dejstvo, da so se v avtošoli učili nekaj popolnoma drugega, kot od njih zahtevajo zakoni. Oboje pa je skoraj v nasprotju z naravnim instinktom, ki vsakemu govori, naj se ob nesreči umakne na rob. A na rob se v Sloveniji ne smemo umakniti, saj je kaznivo. Zaradi tega se dogaja, da hočejo ljudje narediti koridor za intervencijska vozila, vendar pa ne smejo iti čez desni rob vozišča, na odstavni pas, kjer je ustavljanje tudi po zakonu prepovedano. Tako dobimo preozek koridor za intervencijo, še posebej če sta vzporedna dva tovornjaka, in prazen odstaven pas. Pri AMZS že dlje opozarjamo, da je treba to zakonodajo spremeniti, in upam, da se bo to zgodilo.
»Vsi kazalci prometne varnosti kažejo, da smo v zadnjih 14 letih naredili velikanski napredek. K temu so zagotovo pripomogle tudi čedalje številnejše ženske za volanom in pa seveda številni ukrepi.«
Kako pa je s prvo pomočjo? Jo znamo nuditi ali samo gledamo?
Žal od žrtev prometnih nesreč, ki se združujemo v Zavodu Varna pot, pogosto slišimo, da je v resnici veliko več firbcev kot tistih, ki bi aktivno nudili prvo pomoč. Ljudje se premalo zavedajo, da pri poškodbah v prometnih nesrečah res šteje vsaka minuta, poleg tega pa je pri nas obveljal nekakšen lažni tabu, da nas lahko nekdo toži, če bomo nudili prvo pomoč in pri tem kaj naredili narobe. Tega se ljudje bojijo, čeprav v resnici ne poznam nikogar, ki bi šel tožit nekoga, ki bi mu pomagal. Je pa tudi veliko strahu zaradi neznanja, nekateri pa tudi ne prenesejo pogleda na kri. Tudi sam imam s tem problem, pa sem bil prometni policist in tudi bolničar in sem seveda obravnaval tudi hude prometne nesreče. A po nesreči, v kateri sem skoraj izgubil hčerko, zelo težko prenesem pogled na prizorišče prometne nesreče. Bi pa zagotovo zmogel toliko moči, da bi vsaj poklical pravo številko in ravnal kar se da odgovorno.
