Kaj pravi stroka
»Če se je kdo rodil kot istospolno usmerjen, starši niso naredili nič narobe, in zato je njihova naloga, da podpirajo svoje otroke in jim v življenju pomagajo,« pravijo strokovnjaki, starši pa dodajajo: »Starši gejev in lezbijk nismo vedeli, da smo rodili istospolno usmerjene otroke. To se lahko zgodi tudi v tradicionalnih družinah. Pravica naših otrok je, da so obravnavani enakopravno kot vsi mi.«
Družina Lobnik iz Ljubljane
»Ko mi je sin povedal, da je gej, najprej sploh nisem dojela, kaj to pomeni. Globoko sem vdihnila, pa pomislila, ja to je pa drugače kot običajno. Do takrat sem verjela, da je ta način življenja samo v umetniških sferah, med baletniki. Zelo me je skrbelo, kako bo moj sin sploh srečen v življenju. Na začetku se o tem nisem hotela nič pogovarjati s prijateljicami, potem pa sem čez nekaj časa ugotovila, da delam krivico sebi in njemu, ker prikrivam in zanikam nekaj, kar dejansko je. Hkrati pa sem spoznala, da je bistveno, da ima moj sin vrednote, ki so tudi meni pomembne, občutek za ljudi, poštenost, odprtost, in da njegova usmerjenost pri tem ni moteča in ni treba, da se jo prikriva. V mojem delovnem okolju sem vedela, da nekateri moji dobri sodelavci tega ne odobravajo, vendar niso nikoli nič rekli in smo se ne glede na to spoštovali in lepo razumeli. Vsakemu staršu je pomembno, da je njegov otrok sprejet v družbi in ga drugi ne obravnavajo slabše, kot bi ga sicer. Dobro je, da starši vedo, da so prav oni lahko prva podpora v razumevanju in sprejemanju svojih otrok. Tudi ko se dogajajo krivice, jih skupaj lažje rešujejo, če nas imajo na svoji strani,« nam je svojo izkušnjo zaupala Slavka Lobnik, upokojenka iz Ljubljane.
Če smo tak odgovor od mame pričakovali, pa nas je zanimalo, kako je razkritje svojega sina doživljal oče Andrej Lobnik, profesor fizike na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani. »Ali ni največja odlika človeka, da je in si upa biti to, kar je, ter da drugim ne jemlje te pravice? Ponosen sem na svojega sina, ki je tak. Pošten in moralen do sebe in do drugih. To je največ, kar starši lahko naredijo za otroka. Jaz in njegova mama sva se veliko naučila od njega, njegovih prijateljev in znancev, ki so geji. Ob njih sem začel spoznavati, da je ljubezen veliko več, kot sem mislil, da je. Bistvo ljubezni je sprejeti drugega takšnega, kot je, si deliti upanje, strahove, nuditi drug drugemu podporo. In to s spolno usmerjenostjo sploh nima zveze.«
Družina Hudej iz Dolenjske
Pot nas je iz Ljubljane vodila v Višnjo Goro. Tam smo obiskali Mileno in Franca Hudej, starša treh otrok, babico in dedka štirih vnukov, ki sta prav tako zaskrbljena, kako se bo izšel referendum, saj gre navsezadnje za njihovo družino. »Ni pošteno, da najina hči ne bi smela imeti enakih pravic, kot jih imajo najini drugi otroci, in verjamem, da za kaj takšnega ni nobenega utemeljenega razloga. Če govorimo o pravicah otrok, bi se morali vprašati, o pravicah katerih otrok govorimo ... V čigavem imenu se najini hčeri, brez njene krivde, kratijo človekove pravice. Z možem verjameva, da je v Sloveniji dozorel čas, da postanemo vsi enakopravni, zato pozivava vse starše, naj podprejo svoje otroke, gredo na referendum in so za.«
Družina Centrih s Ptuja
Posvojitev je pravica otroka, zato se vedno iščejo primerni starši določenemu otroku, in ne obratno. Pogovarjali smo se s strokovnjakinjo dr. Ano Marijo Sobočan, ki je odgovorila na nekaj najbolj perečih vprašanj.
V Sloveniji je zadnje tedne odmeval nastop mame, žene in babice Melani Centrih v oddaji na nacionalni televiziji. Centrihova, ki je sicer ravnateljica ptujske gimnazije, nam je zaupala naslednje: »Starši gejev in lezbijk nismo vedeli, da smo rodili istospolno usmerjene otroke. To se lahko zgodi tudi v tradicionalnih družinah. Pravica teh otrok je, da so obravnavani enakopravno kot vsi mi, da imajo možnost svobodne izbire partnerja in načina življenja, kot vsi mi. Ko vabim ljudi, naj 20. decembra na referendumu z glasom za omogočijo mojemu drugemu sinu, ki je gej, enake pravice, kot jih ima moj prvi sin, njegov brat, se na neki način počutim celo ponižano in sem žalostna, ker se moram izpostavljati za nekaj, kar je samo po sebi umevno. Sama sem poročena 42 let in poroka mi veliko pomeni. In ne, eden od mojih sinov se ne more poročiti, kot sem se poročila jaz, nima te možnosti. Čas je za to možnost.«
Zanimalo nas je, ali tudi v tej družini vsi stojijo za svojim članom. Ni bilo treba dolgo čakati, ko se je oglasil starejši brat Matija, ki je sam oče dveh hčera, in povedal: »Z bratom nimava enake možnosti svobodne odločitve o poroki. Sam se s svojo partnerico lahko odločim za poroko, moj brat te možnosti nima, le zato, ker ljubi osebo istega spola. Ker ga imam rad, si zanj želim le najboljše, da bi imel s svojim partnerjem to, kar je meni in moji partnerici omogočeno že zdaj. To je možnost poroke. Odločamo o ljudeh, ki živijo okoli nas in z nami, ki so prisotni v naših družinah, ki so doma v naših ulicah in ki hodijo z nami v službo, tudi če tega zmeraj ne vemo. Zato je samoumevno človeško dejanje, da kot družba delimo pravice, ki so nam dane, s čisto vsemi. Čas je za enakopravnost vseh bratov in sester.«
Ljubezen in vera
Ko smo se približevali vratom družine Istenič, so v ozadju doneli zvonovi viške cerkve v Ljubljani. Kako težko mora biti ob teh vprašanjih vernim, smo se spraševali in skoraj s strahom previdno pozvonili. Zavedali smo se, da bomo že z vprašanjem dregnili v nekaj globoko osebnega. Iskrenost mame Bojane nas je presunila. »Sama sem verna, hodim v cerkev, redno k sveti nedeljski maši, tako smo vzgajali tudi sina. Glede na to, da poroka pomeni poseben obred, ki poudarja zvestobo in pripadnost, si želim, da bi to lahko moj sin naredil tudi na takšen način. Boli pa me to, da ta kampanja in vse te dejavnosti zelo veliko temeljijo na polresnicah in špekulacijah, kaj bi bilo, če bo,« je povedala upokojena sodnica družinskega sodišča.
