Medtem ko selitev v večjo hišo mnogim ljudem prinaša številne prednosti, spet drugim pomeni sicer več prostorov oziroma manjšo prostorsko stisko, a tudi višje zneske položnic, ki jih težko plačujejo.
SLUŽBO JE MORALA PUSTITI
Naši ekipi je dovolila stopiti v »svoj svet« 35-letna M. Ž., mamica s štirimi otroki iz Maribora, ki se je pred nekaj meseci odselila iz manjšega stanovanja pri svoji mami in se je s svojo družino naposled vendarle lahko veselila večjih prostorov. Mamica, ki se je pred leti sicer razšla s svojim možem, očetom teh otrok, je po »poklicu« mama in tudi mama v pravem pomenu besede. Službo je morala pustiti, saj ima ob sebi dva bolna otroka.
O službi 35-letnica žal ne more razmišljati, saj mora biti pogosto na voljo bolnima otrokoma, ki ju vozi na terapije in podobno.
Vsako jutro po ustaljenem urniku najprej budi otroke, jim pripravi zajtrk in jih odpelje v šolo oziroma vrtec. Medtem ko je sama doma, postori vse potrebno po hiši, pere perilo, čisti, pospravlja, kuha ... popoldne pa gre iskat otroke, jim pomaga pri nalogah, se igra z njimi in prebere kakšno pravljico za lahko noč.
»Tako je še nedavno potekal naš dan. Maks ima v zadnjem času popoldne še košarko in nogomet ter gasilske vaje. Plačilo košarke poteka prek projekta botrstva, za nogomet je treba odšteti deset evrov na mesec. Lea hodi k pevskim vajam in košarki, saj je v šolski ekipi,« pohvali prizadevnost otrok, a hkrati z grenkim priokusom doda, da je čedalje več trenutkov, ko si otroci zaželijo na mizi še kakšen posladek ali kaj podobnega, a jim nima česa ponuditi.
Starejša deklica razume, saj je vajena živeti skromno. Težje je z mlajšimi dečki. »Preživljamo hudo socialno stisko. Denarja nimam, saj dobivam zgolj socialno pomoč in otroški dodatek. Tudi zaposlitve si ne morem privoščiti, saj moram biti pogosto na voljo bolnima otrokoma, ki ju vozim na terapije in podobno,« pojasni M. Ž.
HVALEŽNA MAMI, SORODNIKOM …
Najstarejša hči Lea ima 14 let, Maks, ki si je pri 17 mesecih trajno poškodoval oko in imel od takrat že 14 operacij, bo v kratkem dopolnil osem let, Saš, ki je avtist, je star šest let, Teo pa štiri. »
Pogosto imamo na mizi bodisi »suh« oziroma z maslom namazan kruh ali žemlje.
Otroci potrebujejo oblačila, najrazličnejše šolske potrebščine, tukaj je še hrana in podobno. Mesečno prejemam okoli 700 evrov, s čimer mi uspe redno plačati vse stroške, ki so povezani z najemom hiše.« Za najemnino mora odšteti 480 evrov, zato ji za plačilo vseh preostalih položnic (šola, vrtec in podobno) zmanjka denarja.
»Za Maksa, denimo, moram plačevati jutranje varstvo, Sašev vrtec stane 60 evrov, za Tea odštejem med 8 in 10 evri mesečno. Nabralo se je že precej dolga, saj mi zadnje čase res ne uspe plačevati sproti,« pravi sogovornica, ki je bivšemu možu, s katerim je v dobrih odnosih in ki občasno otroke tudi obiskuje, »oprostila« neplačevanje preživnine. »Ko sva se razšla, ni bil zaposlen nikjer. Zdaj sicer ima službo in minimalno plačo, vendar bi mi moral na mesec plačevati 400 evrov, česar pa vem, da vsaj za zdaj ne zmore,« pove.
Zelo je hvaležna svoji mami, nekaterim sorodnikom in ljudem dobre volje, brez katerih, kot pravi, ne bi zmogla premagovati bremena življenja. Položnic ji vendarle ne plačujejo, tega niti ne pričakuje, dodaja, ji pa brat pomaga pri plačevanju položnic za avtomobil, ki ji ga je kupil in namenil v uporabo.
»Že tri mesece mu nisem uspela plačati obroka, a k sreči razume mojo stisko, pogosto mi tudi napolni rezervoar za gorivo v avtomobilu.« Za to mu je izjemno hvaležna, saj si življenja brez avtomobila, zdaj ko ne živijo več povsem v Mariboru, ne bi mogla zamisliti.
ŽIVIJO S STO EVRI NA MESEC
Sogovornica iskreno prizna, da se prihajajočih praznikov ne veseli najbolj. »Predvsem zato, ker otrokom ne morem dati tistega, kar si želijo. Letos, ko smo v novi in večji hiši, bi si po več letih spet želeli imeti božično smrečico. Pa tudi tukaj bomo odvisni od kakšnega donatorstva, saj si nakupa ne bom mogla privoščiti.
Seveda je spet drugo vprašanje, kaj bo otroke pričakalo po njo, a si bomo, če ne drugega, ustvarili vsaj kanček božičnega vzdušja, čeprav mesece preživimo zgolj s po sto evri. Srečo imam, da sem otroke naučila skromnosti,« pojasnjuje in dodaja, da kakšnega večjega nakupovalnega središča ni videla že lep čas. V trgovino se odpravi le na začetku meseca, ko opravi nekoliko večji nakup živil. »Še sreča, da ima mama vrt in mi daje zelenjavo, ki je zelo pogosta na našem jedilniku. Po tradiciji je skoraj vselej na mizi zelenjavna juha, zato je težje s Sašem, ki se prehranjuje 'vizualno' in obožuje pudinge.
Če mu je hrana všeč, jo bo jedel, sicer ne. Pogosto jemo bodisi 'suh' ali z maslom namazan kruh ali žemlje, zgodilo pa se je že, da so otroci v posteljo legli lačni,« prizna. Da imajo vsi v družini »veliko« srce, se kaže tudi v ljubezni do živali. Z njimi v hiši namreč živijo štiri muce in kuža, ki so ga kupili zaradi Saša, saj je bil kot avtist precej agresiven, zdaj pa se je ob domačih živalih precej umiril.
»Z nami so že več let. Vem, da pogosto nimam niti otrokom kaj dati na mizo. Vendar nisem takšna oseba, ki bi lahko žival zavrgla. Preprosto jim pač kupujem najcenejše konzerve, da lahko preživijo. A oboji ostajamo optimisti. Verjamem, da bo nekoč zasvetila luč na koncu predora tudi za nas,« si vliva optimizma.
TRENUTNO BREZ OGREVANJA
Svetla točka v njenem življenju je tudi Katarina Goričan Pokrivač, ki ji nesebično pomaga. »Življenje brez nje bi se nam že zdavnaj ustavilo. Zadnje čase nas obiskuje skoraj vsak dan in nam kaj pripelje. Otroci hitro rastejo,« priznava in zaključi, da s strahom pričakujejo zimo, saj do konca decembra, ko pričakujejo izredno denarno pomoč, radiatorji ne bodo topli. Bratovih 200 litrov olja so že zdavnaj porabili, zato si ta čas dnevni prostor ob večerih občasno ogrevajo z manjšim električnim radiatorjem. Pa v bojlerju je na srečo še nekaj tople vode, da se otroci ne umivajo s hladno.
Družini je mogoče pomagati tudi prek Humanitarnega društva Križemrok, z bančnim nakazilom (položnica) na transakcijski račun SI56 6100 0000 8119441. Namen nakazila: pomoč družini MŽ, koda namena: CHAR. Lahko pa tudi pokličete Katarino Goričan Pokrivač na 031 234 321 ali ji pišete na katarinagp@gmail.com.
