Štiričlanska družina Hrvatin iz Izole dneve posveča invalidni hčerki Aurori. Z nasmehom celijo vse rane in si bogatijo dneve. Zdaj je prišel čas, da zaprosijo za pomoč in skušajo hčerki olajšati življenje.
Vrata v dom družine Hrvatin nam odpre mama Stojanka. V urejenem blokovskem stanovanju ni zaznati, da je nekaj drugače, dokler oče Diego v sobo ne prinese svoje drugorojene hčerke Aurore. Sedemletna deklica naš obisk zazna, kar potrdita njen kratek pogled in hreščanje, vendar je žal to največ, kar ji bolezen dopušča.
»Aurora ima dolgo diagnozo. Sumijo na mitohondrijsko bolezen, ki napada mišičevje. Preiskava še poteka, zato težko zatrdijo, kaj točno ji je,« pojasni Hrvatinova.
Stojanka upanja in volje do življenja nikoli ni izgubila. Še vedno redno dela v Vrtcu morje v Luciji in skuša kljub naporom ohranjati nalezljiv nasmeh. Dan se za družino začne zgodaj, saj je treba vse pripraviti za šolo, največ časa vzame Aurora, ki se z organiziranim prevozom odpravi v Center za izobraževanje, rehabilitacijo in usposabljanje Vipava.
»Je šoloobvezna in mora slediti posebnemu programu za otroke, ki so povsem odvisni od tuje pomoči. Ona ne hodi, sama ne sedi ali se prehranjuje,« opiše Stojanka. V Vipavi je deležna raznovrstnih terapij, in čeprav je starša sprva skrbel prevoz, je njuna hči jutranjo obveznost dobro sprejela. Z njo se pogosto odpravijo na svež zrak, spat pa hodijo zgodaj, saj obolelo članico utrujenost premaga že ob 19. uri.
Dovolj dolg dan, da svoj prosti čas preživi z njo tudi oče Diego, ki nam je zaupal: »Moja hči je zelo zanimiv in zabaven otrok. Vsak njen napredek je za nas ogromna potrditev. Najraje jo žgečkam, ker se ob tem smeji.« Ker Aurora raste, ji bodo primorani nekaj stvari prilagoditi. Nakupiti morajo veliko različnih pripomočkov in opreme, zamenjati bodo morali avtomobil in celo stanovanje, saj zdaj živijo v prvem nadstropju v bloku brez dvigala. Ravno zato so članice Lions kluba Zarja Portorož prisluhnile njihovi zgodbi in organizirale dobrodelni teden, v katerem bodo skušale zbrati nekaj sredstev. Ko se pogovor skoraj zaključi, v dnevno soboto pokuka 11-letna Mia in pove: »S sestro se najraje usedeva za klavir, ona pa tolče po tipkah, saj uživa v glasbi.« Naš obisk se tako zaključi ob zvoku klavirja in upanju, da bo Aurori na njeni življenjski poti karseda lepo.
