Ljudje, ki so se morali soočiti z odpovedjo katerega izmed svojih organov, se poleg poslabšanja fizičnega zdravja pogosto spopadejo tudi s duševnimi težavami. Kot nam je razložila J. M., ki so ji morali zaradi akutne odpovedi kar dvakrat presaditi jetra, se je težko sprijazniti z odpovedjo telesa, nezmožnostjo opravljanja vseh dejavnosti, ki so bile pred tem samoumevne, in ne nazadnje brazgotinami, ki jih pusti poseg.
Čeprav so ji zdravniki obljubili, da bo okrevanje razmeroma hitro in da se kakovost njenega življenja ne bo bistveno spremenila, je danes delni invalid. Priznano ima invalidnost druge kategorije. A s tem se ne obremenjuje. Živeti poskuša karseda normalno. Kot nam je povedala, je za svojo bolezen na neki način celo hvaležna, saj je tako spoznala, kaj je v življenju resnično pomembno, v kaj se izplača vlagati energijo in v kaj ne.
"Kdo bo danes zaposlil transplantiranko, ki gre čez tri mesece na porodniško? " J. M.
Ko si je poskušala urediti tudi delo, je kmalu ugotovila, da njeno stanje s seboj prinaša težave tudi na tem področju. Delodajalci naj bi se namreč transplantirancev bali. »Ko izvedo, da si transplantiranec, razmišljajo samo o tem, koliko časa boš preživel na bolniški. Nihče te noče zaposliti.« A na koncu je delo le dobila. Preko javnih del, na enem izmed centrov za socialno delo. Kot pravi, jo je delo veselilo, sodelavci in sodelavke so jo lepo sprejeli, o zdravstvenih težavah ne duha ne sluha.
Nato je nepričakovano zanosila in ginekologinja jo je poslala na bolniški dopust. Njeno nosečnost je označila kot rizično in ji predpisala počitek ter izogibanje stresu. A medtem je denarja za javna dela zmanjkalo, njena pogodba je potekla in s tem tudi možnost bolniškega nadomestila. Čeprav je njena zdravnica komisiji predlagala podaljšanje bolniškega staleža, so J. M. zavrnili. 34. člen zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je jasen: če med bolniško ostaneš brez zaposlitve, ti nadomestilo pripada še največ trideset dni.
»A kdo bo danes zaposlil transplantiranko, ki gre čez tri mesece na porodniško? V naši zakonodaji pa enostavno ni določil, ki bi urejala stanje nas, transplantirancev, kaj šele transplantirancev z rizično nosečnostjo,« nam razloži J. M. »Ko sem poskušala na komsiji podaljšati bolniško, ki bi mi zagotovila višja sredstva za preživetje in posledično tudi višjo porodniško, so me odpravili z razlago, da zame velja omenjeni 34. člen kot za vse druge. Tudi možnosti pritožbe nimam. Ob tem pa mi je zdravnica s komisije zabrusila še, da če se bo meni ali otroku v tem času kaj zgodilo, pač žalibog!? Tega ne bom nikoli pozabila. In res je neverjetno, da bi nekdo zaposlil nosečnico, ki bi morala takoj na bolniški in nato na porodniški dopust.«
Doda še: »Veste, saj me ni strah. In vem, da se v času moje nosečnosti ne bo nič spremenilo. A bi se moralo. Ko sem brala zakone, sem ugotovila, da obravnavajo le tiste, ki so poškodovani ali bolni. Kam torej sodim jaz? Moje uradno zdravljenje je končano, nosečnost pa tudi ni bolezen.«
A kljub težavam, ki jih ima na svoji poti, J. M. ostaja optimistična: »Sicer me malo špika in malce sem brez sape, a važno je, da je otrok zdrav.«
