Novice Svet24

Nikola Miljković/m24

Begunsko krizo, s katero se spoprijema Evropa, pozorno spremljam in o njej poročam že od poletja, ko so prve skupine beguncev začele prečkati balkanske države z željo po svobodi in boljši prihodnosti.

In ko je cimer v soboto dopoldne dobil poziv ene izmed človekoljubnih organizacij, da v sprejemnem centru v Brežicah potrebujejo pomoč, je v trenutku padla odločitev: »Danes greva v Brežice.« V nahrbtnik sva spravila nekaj dodatnih oblačil in krenila proti Posavju. Ob policijski postaji v Brežicah, kjer je sprejemni center, je bilo približno 250 beguncev. Prijavila sva se, poiskala najin kontakt in vstopila v ograjeni del, kjer so bili begunci. Majhni otroci so veselo tekali med šotori, kjer so utrujeni od poti počivali njihovi starši.

Veseli, da so korak bližje cilju

Med begunce začnem deliti letake z osnovnimi informacijami o njihovih pravicah, o tem, kje se nahajajo, ter z obvestilom, da lahko kadarkoli vložijo prošnjo za azil. K meni pristopi ženska srednjih let v strahu, da jo bodo slovenski policisti deportirali nazaj v Irak, od koder je na pot v Evropo krenila pred dobrim mesecem. Pomirim jo, naj je to ne skrbi, nakar me pogleda s svojimi velikimi peščenorjavimi očmi in vpraša: »Obljubiš, da bom lahko ostala v Evropi? »Seveda obljubim,« ji odgovorim, nato pa mi seže v roko, se mi zahvali in odide nazaj proti svojemu šotoru. Topla beseda in iskren pogled premagata vsak strah.

Ob pomoči človekoljubnih organizacij, od Rdečega križa do Slovenske filantropije, nato počasi steče raznos hrane. Prepečenca, konzervirane ribe, piščančjih in ribjih paštet ter nekaj sadja in priboljškov se begunci razveselijo. Seveda se med množico najde tudi kdo, ki mu ne diši nič od zgoraj naštetega, a potem ko mi mladi Sirec pove, da zadnje tri tedne je samo suho hrano, tudi sam razumem njegovo razočaranje.

Otroci, veselje in radost

Prav posebna izkušnja so bili otroci. Ob vsem trpljenju, ko so ga prestali na trnovi poti proti svobodi in miru, so bili še vedno sposobni tekati naokoli z nasmeškom na obrazu. Njihovo veselje ob prejetju sladkarij je bilo nepopisno in iskreno, tako kot je bila iskrena hvaležnost mame, ko smo ji dostavili novo dudo za njeno nekaj mesecev staro dojenčico. Za begunce je bilo glede na dokaj kaotične razmere dobro poskrbljeno. A dejstvo je tudi, da bi bila brez prostovoljcev slika zelo drugačna. Kljub velikemu trudu policija, civilna zaščita in Rdeči križ ne bi bili kos situaciji. Ne glede na veliko motivacijo in željo pomagati je bila njihova kadrovska podhranjenost več kot očitna.

Nosečnica in policijski kordon

Povsem drugačen prizor me je pričakal na mejnem prehodu Rigonce, kamor sva z eno izmed prostovoljk dostavila nekaj odej in sanitetnega materiala. Na mostu, ki ločuje Slovenijo in Hrvaško, je bilo približno 250 ljudi, ki so čakali na vstop v našo državo. Od Slovenije sta jih ločevala kordon policistov in železna ograja. Begunci so prosili, naj jih spustijo naprej, a neuspešno. Takoj za enotami policistov sem opazil dve družini. Ena izmed žensk je bila v osmem mesecu nosečnosti in njen mož mi je povedal, da je prosil policiste, naj zaradi noseče žene in malega otroka zapustijo skupino. »Beživa za življenje. Imel sem dva brata, ki so ju ubili. Želiva v Belgijo.« Naprej ne moreta, a kot mi je uspelo izvedeti pozneje, so ju proti večeru le odpeljali v enega od zbirnih centrov po Sloveniji.

Z sirsko družino od Lezbosa do Nemčije

Med čakanjem na viličarja, s katerim so vozili postelje do novega šotorišča, ki so ga pomagali postavljati marljivi skavti iz vse Slovenije, sem se zapletel v pogovor s poročevalcema najbolj poslušanega francoskega radia, RMC. In njuna zgodba je name naredila izjemen vtis.

Reporterka Amelie in snemalec Antoine namreč že vse od grškega otoka Lezbos spremljata petčlansko begunsko družino Alshaikh iz Sirije na njeni poti proti Nemčiji. S starši in njunimi dve, šest in sedem let starimi otroki sta doživela kalvarijo v makedonski Gevgeliji, topel sprejem in pomoč Srbov, nasilje na srbsko-madžarski meji, prečkanje koruznih polj pri hrvaškem Tovarniku. A v noči na soboto so se njihove poti razšle. Vso soboto sta prek slovenskih organov poskušala izslediti družino, obrnila sta se na policijo in Rdeči križ ter se pozno popoldne le dokopala do informacije, da je družina še vedno na hrvaški strani meje.

Cerar, branik schengna

Seveda se trenutni situaciji ni mogel izogniti niti predsednik vlade Miro Cerar, ki je med mojim prostovoljnim delom obiskal brežiški zbirni center za begunce. Da bi se pokazal v karseda človeški luči, je obiskal begunce v šotorih, jim namenil toplo besedo, nato pa je ošvrknil Hrvaško, ker nam je te begunce poslala. »Vemo, da Hrvaška ni opravila svoje naloge. Zadeve so ušle izpod nadzora in prišlo je celo do nekorektnih usmerjanj beguncev proti Sloveniji,« je zbranim domačim in tujim novinarjem dejal Cerar.

V centru je bilo sicer večinoma mirno, v zraku ni bilo čutiti pretirane napetosti, le tu in tam je k nam pristopila manjša skupina jeznih posameznikov, ki so želeli izvedeti, kakšna usoda jih čaka. Utrujeni so in njihov cilj je po tednih hoje preprosto preblizu, da bi odnehali. A s pomočjo mladega sirskega begunca, diplomanta ekonomije, ki želi v Nemčiji opraviti magisterij, nam je uspelo vse pomiriti in ob odličnem sodelovanju policije tudi obvladovati.

Zaslužijo si našo pomoč

Veselje ob pogledu na hvaležne begunce je resnično nepopisno. To so ljudje, ki si zaslužijo novo prihodnost. In to jim mi dolgujemo. Po vsem uničenju, ki ga je povzročil Zahod v Afganistanu, Iraku in Siriji, je to še najmanj, kar lahko storimo. In sobotni dan je bil zame dokaz, da smo Slovenci in Slovenke kljub »kavč komentatorjem« in nergačem še vedno solidaren narod, ki mu je mar za človeka v stiski. Ker vemo, da je to, kar počnemo, prav. Je človečno.