Kot je dejal Bromše, ne obstaja zakonska podlaga za izvedbo današnjega predobravnavnega naroka. Prav tako je Bromše zahteval izločitev listin in dokazov, ki so bili zaseženi med hišno preiskavo na Kamenikovem domu v Slovenskih Konjicah leta 1997.
Po Bromšetovem mnenju so ti dokazi nezakoniti, saj je bila hišna preiskava opravljena na podlagi odredbe celjskega okrožnega sodišča, ki ni vsebovala dolžne obrazložitve oziroma se je nanašala na kaznivo dejanje prometa z orožjem.
Dejal je tudi, da so bile med dosedanjimi sodnimi procesi Kameniku kršene ustavne pravice, saj je bilo treba opraviti sodno presojo, a sodišče tega ni storilo.
Od sodišča tako Bromše zahteva izločitev spornih listin in dokazov iz preiskave. Če se to ne bo zgodilo, pa je predlagal zaslišanje okoli 50 prič, med drugim tudi odvetnika Dušana Mohorka, ki je bil leta 1997 direktor celjske policijske uprave, ter policiste iz preiskave.
Od sodišča je tudi zahteval, da pogleda vse videoposnetke, prebere vse listine iz sodnega spisa in mnenja dosedanjih forenzičnih izvedencev.
Prav tako Bromše zahteva, da policija sodišču izroči vso gradivo, ki še ni bilo vročeno, nanaša pa se na umore v Tekačevem. Ta dokumentacija mora biti na razpolago tudi obrambi, Bromše pa je napovedal tudi izvedbo novih dokazov.
Tožilec Edvard Ermenc se ni strinjal z Bromšetovo oceno, da je bil današnji narok nezakonit. Po Ermenčevih besedah v predhodnem sojenju ni bil opravljen narok, saj takratna zakonodaja tega ni predvidevala.
Glede Bromšetovih očitkov na hišno preiskavo pa je Ermenc pojasnil, da je sodna odredba upoštevala veljavni kazenski zakon iz leta 1997 in v njej je bilo zapisano, katera kazniva dejanja so predmet hišne preiskave.
Sodnica Jožica Arh Petkovič se je odločila glavne obravnave razpisati septembra in oktobra, do takrat naj bi bila znana tudi usoda Bromšetovih zahtev.
Na današnjem naroku se je moral Kamenik ponovno zagovarjati v zvezi s primerom Tekačevo, ko so umrli 73-letna Frančiška Poharc, njen dve leti starejši mož Štefan ter njuni podnajemnici, 36-letna Helena Krušlin in njena 17-letna hči Viktorija.
Zaradi umorov v Tekačevem so Kameniku sodili že dvakrat, tretje sojenje pa je bilo zaradi kaznivega dejanja na Hrvaškem prekinjeno za nedoločen čas. Na prvem sojenju leta 1999 je bil Kamenik spoznan za krivega in obsojen na 20 let zaporne kazni, vendar je to razsodbo vrhovno sodišče leta 2001 razveljavilo, saj po njegovem mnenju obtoženi ni imel možnosti soočanja izvedenskega mnenja slovenskih strokovnjakov s tujimi.
Drugo sojenje se je začelo leta 2003. Takrat je senat celjskega okrožnega sodišča sprejel oprostilno sodbo, saj vsi dvomi v odtis Kamenikovih športnih copat na kraju umorov niso bili odpravljeni. Takratni tožilec Milan Birsa se je potem pritožil na Višje sodišče v Celju, ki je njegovi pritožbi ugodilo in oprostilno razsodbo leta 2004 razveljavilo.
Na ponovnem, takrat že tretjem sojenju na Okrožnem sodišču v Celju maja 2007, je Kamenik zatrdil, da očitanega kaznivega dejanja ni storil, saj umorjenih ni poznal oz. da nikoli ni bil v Tekačevem.
Vse obravnave v tej zadevi je potem sodišče prestavilo za nedoločen čas, saj se je Kamenik znašel v priporu na Hrvaškem. Reško sodišče ga je leta 2009 obsodilo na osem let zapora zaradi tihotapljenja in prodaje 4,5 kilograma heroina, pri tem pa mu je pomagalo še deset ljudi.
Iz zapora v Lepoglavi pri Varaždinu je bil pogojno izpuščen maja letos, kazen pa velja do 10. marca 2016.
