Hiša Hospic, kjer je za človeka poskrbljeno, da se v miru poslovi in dostojno umre, bo zaradi nevzdržnih finančnih razmer primorana zapreti vrata. Za nemoteno delovanje bi potrebovala 500 tisoč evrov na leto, kar se predsednici društva Hospic Renati J. Roban ne zdi nepremostljiva vsota, bolj odraz dobre volje vodilnih na obeh ministrstvih.
Čeprav je marca lani državni zbor sklenil, da se morata ministrstvo za zdravje in ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sporazumeti in dokončno urediti status Hospica, se to do zdaj ni uredilo. »Časovni okvir pač ni bil določen in nič se ni zgodilo. Indiferenten odnos ministrstva za zdravje do situacije se mi zdi popolnoma nesprejemljiv in nedopusten. Birokratski krog, v katerega se zapletamo, pelje svojo pot, ampak ko si tukaj z ljudmi, ki te potrebujejo, se preprosto ne moreš voziti v tem krogu, ampak moraš delati. A zdaj ne zmoremo več, potapljamo se. Že lani smo več kot 90 odstotkov sredstev za hišo Hospic vzeli iz donacij, izčrpali vse zaloge društva in prvič poslovali z negativno bilanco. Vse za to, da bi obdržali hišo,« je povedala predsednica Slovenskega društva Hospic Renata J. Roban.
V hiši Hospic je v petih letih od odprtja zadnjo uteho našlo več kot 400 ljudi, v 12 enoposteljnih sobah je v povprečju umrlo nekaj več kot 100 ljudi. Vsak dan prejmejo najmanj dva klica s prošnjo po sprejemu – iz vse Slovenije in tudi iz nekdanjih jugoslovanskih republik. »In ko vidiš ter slišiš vse te ljudi, ki so v stiski, je grozno. Tako se tudi počutimo – tako zaposleni kot prostovoljci. Vlada ena velika stiska, čutimo slovo, bolečino, izgubo. Pripravljeni smo na vse in vztrajali bomo pri odgovoru ministrstva – zahtevamo ga v imenu ljudi,« pravi z mirnim, a odločnim glasom Robanova. Prepričana je, da z odnosom do edinstvenega in edinega modela za celostno oskrbo odraslih s kronično neozdravljivo boleznijo v zaključni fazi v državi hkrati kažemo odnos do vrednosti človekovega življenja.
Z urejanjem statusa te hiše ustvarjamo razmere, v katerih bomo sami nekoč umrli. Ampak očitno se glavni odločevalci v državi (še) ne zavedajo svoje minljivosti in pomembnosti zadnjih dni življenja.
»Ob tej problematiki se zavedamo, kako malo je vredno človekovo življenje. Ne bi si želela živeti v družbi, kjer je evtanazije vse več zaradi tega, ker umirajoči ne želijo biti breme svojcem oziroma družbi,« pove Robanova.
Hiša Hospic se je že od samega začetka spopadala s finančnimi težavami, nazadnje najbolj resno pred tremi leti. Čeprav so ljudje pripravljeni darovati, pa darovi niso bili dovolj in tudi na dolgi rok taka rešitev ni primerna, prav tako ne stabilna. A so darovi vseeno več kot potrebni ravno v tem trenutku, saj bodo omogočili, da hiša kljub vsemu nekako vzdrži – morda pa se birokratsko kolesje zažene in se bo našla rešitev.
Tako upa tudi Manca Košir, dolgoletna prostovoljka Hospica in verjetno ena najbolj vnetih in glasnih zagovornic te ustanove: »Hiša Hospic je bila kot moj drugi dom, vanjo sem vložila veliko srčne energije pa tudi financ – honorarje od treh svojih knjig. Zato me je vest o grozečem zaprtju hiše zaradi finančnega kolapsa prizadela. Ne bom kritizirala vseh vlad od njenega odprtja naprej, ki hiše finančno niso podprle, temveč predlagala, naj nemudoma nekaj storimo, da je ne bo treba zapreti. Morda bi zaprosili ministrstvo za zdravje za premostitveni kredit, medtem uredili koncesijo na ministrstvu za delo in začasno umestili hišo v sistem kot pilotski projekt, kmalu pa našli ustrezno formulacijo v socialnem in zdravstvenem sistemu za njeno stalno financiranje. Predlagam, da se ponovno uvede plačevanje v višini domske oskrbe. Za tiste, ki tega ne zmorejo, pa se najde drugačna rešitev financiranja. Takoj naj se usedejo za mizo vodstvo Hospica ter ministrici za socialne zadeve in zdravje ter skupaj najdejo rešitev, da hiše ne bo treba zapreti. Bila bi to namreč velika sramota. Poraz človečnosti na ramenih najbolj občutljivih, umirajočih ljudi. To se pač ne sme zgoditi in pika!«
Prioritetni program društva Hospic je še vedno spremljanje umirajočih na domu (24-urni telefon je vedno na voljo!). Potrebe na terenu so zelo velike. Hiša Hospic pa se je razvila kot najmlajši program dvajset let starega društva – kot odgovor na potrebe sodobne družbe. Zakaj torej potrebujemo hišo, če imamo tako dober program spremljanja umirajočih na domu? »Med temi ljudmi je nekaj takih, ki ne zmorejo ali pa ne želijo umreti na domu, ker ne želijo obremenjevati domačih, svojcev. Veliko je takih, ki imajo manjšo socialno mrežo in šibkejši socialni status. Ali pa primer mlade mamice, ki umira. Kam naj gre? V dom upokojencev ne more, v negovalni bolnišnici res poskrbijo za zdravje, ampak gre za to, da je bolna vsa družina. Taka družina je izjemno ranljiva, prestrukturirati se mora, pomembno jo je podpreti, potrebuje pomoč, da se lahko umirajoči poslovi pomirjen. Če lajšamo samo bolečino, ni nujno, da kljub vsemu ne pride do trpljenja. To se zgodi, ko ima človek kako drugo stisko. Imamo gospo, ki se ne more posloviti, ker čaka sina, ki ji je bil odvzet pred več kot 50 leti. Živela je v drugi državi, medtem so sinu spremenili ime, ga dali v drugo družino, zdaj je v Avstraliji in ga iščemo. Da bo lahko v miru odšla,« pripoveduje Robanova.
Izpoved anonimnega sogovornika: Hospic je bil naša rešitev
O Hospicu, dokler me lansko jesen s to ustanovo ni povezala neposredna izkušnja oziroma neozdravljivo bolna tašča, pravzaprav nisem dosti vedel. In morda je ta nevednost simptomatična za vso našo družbo, ki se zaradi tega niti ne zaveda pomena in namena te ustanove. Še huje pa je, da jo prepušča hiranju sama država.
Hospic je bil lansko jesen za ženino mater in hkrati za vso družino zadnja »rešilna« bilka. Potem ko ji je po treh tednih na internističnem oddelku kliničnega centra postalo neznosno, smo dosegli preselitev na onkološki inštitut, kjer se je stanje zaradi primernejšega zdravljenja sicer kmalu nekoliko izboljšalo, a je po nekaj dneh postalo jasno, da tam ne bo mogla ostati, ker zavarovanja, ki je do takrat krilo njeno zdravljenje, ni bilo mogoče podaljšati. S tem bi se družina znašla v precejšnji finančni stiski. Zato smo morali razmišljati o nadaljnjih korakih in Hospic je bil edina možnost, ki je nudila ne najcenejše, temveč brezplačno bivanje in oskrbo! Do Hospica so nam pomagali na onkološkem inštitutu, posodili pa so tudi črpalko za kisik in donirali protibolečinska sredstva.
Ne le da so tašči v dveh tednih, kolikor je potem še živela, v Hospicu nudili popolno medicinsko in človeka dostojno oskrbo ter obravnavo, ponudili so tudi moralno oporo nam, sorodnikom, ki smo lahko ob njej ostali do konca in se tako v miru poslovili. Za nas, ki smo to izkušnjo dali skozi, je zapiranje te ustanove ravno tako žalostno in tragično kot smrt drage osebe, od katere smo se tam poslavljali. Da se bo to kmalu zgodilo, so nam povedali že takrat, pa danes vseeno ne moremo verjeti, da se to res dogaja. Zdi se, da je oblastnikom in uradnikom vseeno. Dokler posedajo v udobnih pisarnah in se redijo na račun vseh nas, jih umiranja in smrti ni strah.
