Novice Svet24

Ob tem pa se je pomembno spomniti, da je Vladimir Putin pred leti nekaj podobnega poskušal izvesti v sodelovanju z Evropsko unijo – cono, ki bi se raztezala od Lizbone pa do Vladivostoka. Sicer bo trajalo še nekaj časa, da se bodo ti načrti lahko uresničili, a Evrazija od njih verjetno ne bo odstopila. Kar pomeni, da ameriške sanje o hegemoniji počasi bledijo.

Rusija in Kitajska

Rusko-kitajsko strateško partnerstvo – od trgovine z energijo do obrambe in razvoja infrastrukture – se bo le še utrdilo. Države BRICS imajo danes več podpore in vpliva kot G-7, menijo strokovnjaki, njihova razvojna banka, ki naj bi začela obratovati proti koncu tega leta, pa je ključna alternativna kontrolnim mehanizmom G-7 in Mednarodnega denarnega sklada. Šanghajska organizacija za sodelovanje namerava na poletnem vrhu v Rusiji pod svoje okrilje vzeti Indijo in Pakistan, leta 2016 pa še Iran. Putinova od Lizbone pa do Vladivostoka »Združena Evropa« (nekakšna kombinacija Evropske unije in Evrazijske gospodarske zveze), bo tako morala počakati, dokler Kitajska ne dokonča svoje nove svilne ceste in dokler ne bo razvoj Sibirije in ruskega daljnega vzhoda dosegel zadovoljive stopnje. Juan bo postal nova rezervna valuta širom Evrazije, v navezi z rubljem pa bosta glavni valuti v bilateralni trgovini.

Kitajska se je s prijateljevanjem z Rusijo znašla na tankem ledu.

Vprašanje Nemčije

Od Lizbone pa do Vladivostoka združena Evropa je neizogibno odvisna od uganke, ki jo predstavlja Nemčija. Nemški industrialci se veselijo privilegiranega geopolitičnega in strateškega odnosa z azijsko-pacifiško regijo, katerega jim obeta Rusija. To pa ne velja za nemške politike. Kot ugotavljajo nekateri poznavalci, nemška kanclerka Angela Merkel še vedno sledi direktivi, določeni v Washingtonu. 

Ruska strategija, ki je vključevala Severni in Južni tok, je bila prilagojena do te mere, da je bil slednji odpovedan, namesto njega pa zasnovan Turški tok (ki bo sčasoma še povečal stroške za Evropsko unijo). Če se to ne bi zgodilo, bi Evropska unija po mnenju nekaterih imela prost dostop do ruskih bogastev, a s polomom v Ukrajini so ti obeti padli v vodo. Zato je slišati opozorila, da mora Nemčija kot nosilka evropske ekonomije spoznati, da manevrskega prostora na jugu in zahodu nima več. Edina pot vodi na vzhod. Lahko si le predstavljate izraz veselja na obrazu nemških podjetnikov, ko je kitajski predsednik Ši Džinping leta 2014 obiskal Nemčijo s predlogom, da Šanghaj, Duisberg in Berlin povežejo s hitro železnico. Vendar pa se morajo Nemci zavedati, da poseben del nove svilne ceste predstavlja transibirska hitra železnica, kar pomeni, da vloge Rusije ne gre prezreti.

Reuters

Kitajski predsednik Ši Džinping je leta 2014 obiskal Nemčijo s predlogom, da Šanghaj, Duisberg in Berlin povežejo s hitro železnico.

Kraljestvo kaosa

Kitajska se je s prijateljevanjem z Rusijo znašla na tankem ledu, opozarjajo strokovnjaki. Združenim državam Amerike se pač nočejo preveč zameriti. Ključen vidik rusko-kitajskega strateškega partnerstva je namreč prepoznavanje nekoherentne zunanje politike Washingtona kot glavnega gonila kaosa. Ta prihaja od delovanja politike po principu »deli in vladaj«. Peking se zaveda, da skuša Washington destabilizirati kitajsko periferijo in aktivno posegati v situacijo na Južnem kitajskem morju. Da je Washington domala obseden z neskončno širitvijo Nata, se zaveda tudi Moskva.

Ni znano, kako se bo razvijal ljubezenski trikotnik med ZDA, Kitajsko in Rusijo. Vendar pa jim v Pekingu postaja vse bolj jasno tisto, kar Moskva že dolgo ponavlja – izvzeti Washington Pekinga nikoli ne bo obravnaval kot sebi enakega ali spoštoval kitajske nacionalne interese. Vprašanje je tudi, če bo Moskva izkoristila trojno krizo – sankcije, cene nafte in padec rublja – in začela z novo strategijo strateškega razvoja. Najtežje pa je oceniti, kako bo ravnal Bruselj. Vse bolj se zdi, da smo priča rojstvu Velike Azije, ki se razprostira od Šanghaja pa do Sankt Peterburga, in ne Velike Evrazije od Lizbone do Vladivostoka.