Absurd trenutnega dogajanja je, na podlagi ponujene (prenizke) cene britanskega špekulativnega sklada Cinven, da se morebiten odstop od prodaje upravičuje z dobrobitjo državne blagajne. Seveda se o zdravju slednje ni spraševalo, ko je bilo treba na vsak način »rešiti« banke, kakor ni bilo pomislekov takrat, ko se je med vsesplošnim opijanjanjem s poceni denarjem pred nastopom krize dovoljeval vzpon tajkunov in razmetavalo javni denar za nakupe letal in neuporabnih oklepnih vozil ter odlašalo z neljubimi reformami.
Pozablja se namreč, da prodaja delnic po nizki ceni ni slaba le za skupno blagajno, temveč bo po denarnicah udarila tudi vse jastrebe, ki so si izkljuvali del Telekomove pogače. Čeprav je država večinska lastnica delnic s 62,54 odstotka, k čemur se doda še deleže Kapitalske družbe s 5,59 odstotka, Slovenskega državnega holdinga s 4,25 odstotka, kar s preostankom konzorcija prodajalcev nanese na 72,75-odstotni delež. Na drugem bregu stojijo premožnejši nosilci delnic, ki posedujejo do 1,5 odstotka delnic, in seveda mnoštvo malih delničarjev. Reprezentančne organizacije slednjih so razdeljene. Medtem ko je društvo malih delničarjev Slovenije nad ceno sicer razočarano, vidi v Cinvenu dobrega naložbenega partnerja in obenem opozarja na dobro donosnost delnic v zadnjih letih. Po drugi strani Vseslovensko združenje malih delničarjev prodaji po ponujeni ceni nasprotuje.
Pozablja pa se na voljo bogatejših imetnikov delnic, torej zgoraj omenjenih posameznikov in skladov, ki posedujejo okrog en odstotek delnic. Glede na navedbe Financ so med njimi družbe, povezane z Darijo Južno, skladi KD, Alte in Triglava, ki nimajo možnosti odločevanja pri prodaji, vendar še vedno zadostno količino delnic, da se vsak premik cene delnice izrazi v zavidajoči se gmoti fičnikov. Tudi člani uprave in nadzornega sveta Telekoma posedujejo 0,0237 odstotka delnic, s čimer je čim višja cena tudi v njihovem interesu.
Čeprav so vse zadnje vlade trobile v rog transparentnosti privatizacij za rešitev državne blagajne, je prodajanje vse prej kot to. Ne le da večina udeleženih državnih funkcionarjev spreminja svoje mnenje glede na trenutno smer vetra in se zdaj med sabo krivijo za stanje, je nejasna tudi relacija med vlado in Slovenskim državnim holdingom, ki je odgovoren za prodajo. Po eni strani je imel šef SDH Matej Pirc sklep državnega zbora o prodaji, a se je vedno znova s prodajo odlašalo in čakalo na sveže zelene luči politike.
Čeprav je ponujena cena Cinvena nedvomno na nizki strani, navsezadnje špekulativni skladi niso znani po svoji dobrodelnosti, podrobnosti ponudbe niso znane, kakor tudi ni razrešeno vprašanje, kam se šteje oziroma kdo bo kril morebitne izgube zaradi tožb Telekoma, saj je po neuradnih informacijah nerazrešenih za okrog 300 milijonov evrov terjatev. Sočasno je Telekomov načrt za leto 2016 načrtoval znižanje dolga s 335,9 milijonov evrov na pičlih 12,1 milijona. Ali so ti zneski že všteti v kupnino ali ne, ne želi nihče izmed udeleženih objaviti.
Seveda se lahko dlakocepi tudi o kupcu, torej o panevropskem zasebnem finančnem skladu Cinven. Le tu je nujno razumeti, da slednji ni organizacija s področja telekomunikacije, kot je bil pričakovan ponudnik Deutsche Telekom, temveč organizacija, ki temelji na investiranju in plemenitenju denarja – tako rekoč finančni rentnik. Seveda lahko pred nakupom obljublja gospodarno ravnanje in investicije, vendar manjši izlet po medmrežju odpre več zgodb, ki ne vlivajo dodatnega zaupanja. Delovanje finančnih skladov večinoma ne temelji na nakupu in dolgoročnem upravljanju sredstev, temveč na prestrukturiranju kupljene družbe, ki vedno zajema odpuščanje zaposlenih, in poznejši prodaji naprej.
Iz Velike Britanije je znana zgodba o skladih, med katerimi je tudi Cinven, ki je kupil verigo zdravstvenih ustanov, financiranih prek državnih koncesij. Državni pregled stanja v omenjenih ustanovah je pokazal slabo raven oskrbe, sočasno so družbe zaračunavale državi nadpovprečne cene za storitve. Vrh pa je dosežen zaradi manka zakonske regulacije, saj je družba v lasti Cinvena najemala kredite z oderuškimi obrestnimi merami pri Cinvenu namesto pri bankah, kjer bi bila obrestna mera nekajkrat manjša. Razlog je bil v dejstvu, da se je z odplačevanjem visokih kreditov znižal profit in posledično davki, medtem pa je denarni tok našel svojo pot v zaslužne žepe Cinvenovih upravljavcev.
Navsezadnje Telekom Slovenije zaposluje več kot 2500 ljudi, k čemur je treba prišteti še zaposlene v slovenskih hčerinskih podjetjih – GVO, Avtenta, TSmedia, Soline. Kakor tudi mnoštvo drugih stvari je neznanka tudi njihova usoda ob morebitnem nakupu Cinvena. Prav tako je Telekom Slovenije prisoten v vseh nekdanjih bratskih republikah – na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni in Hercegovini, Makedoniji, Črni gori in Kosovu. Kdorkoli ga kupi, si z nakupom pridobi neposredne dostope na omenjena tržišča.
Nesmotrno je v danem trenutku napovedovati izid trenutnega poskusa privatizacije Telekoma, saj se bo saga nadaljevala še nekaj časa ali vsaj do izbruha naslednje afere. Če nič drugega, je ponujena cena povzročila pok milnega mehurčka o izjemno vredni državni srebrnini, ki lahko v enem mahu reši finančne tegobe države. Sočasno pa ravnanje vodstvene elite podpihuje gnev, uperjen proti načinu trenutnega privatiziranja in gospodarjenja s skupnim.
