Kot so zapisali na Arsu, je prebivalce ponoči 14. aprila 1895 zajela panika in so v naglici zapuščali svoja stanovanja. Zbirali so se na odprtem, kjer so v grozi preživljali še številne popotresne sunke.
Od 1373 zgradb, kolikor jih je bilo takrat v Ljubljani, jih je bilo 145 tako poškodovanih, da jih je bilo treba porušiti, marsikje pa so v stenah zazijale velike razpoke, da bivanje v teh objektih ni bilo več varno. Zelo hude poškodbe je utrpela deželna bolnišnica, pa tudi številne cerkve, šole, muzeji in ostale javne zgradbe, so zapisali na agenciji.
Mestne oblasti so se takoj lotile dveh projektov, in sicer izgradnje zasilnih bivališč za prebivalce ter ocene škode in obnove mesta. Pomoč prizadetim je prihajala s celotne Avstro-Ogrske, denar za obnovo pa so poslale tudi številne tuje države. Vojska je gradila barake, postavljala šotore, za začasne domove pa so uporabljali celo zeljarske sode.
Po dosedanjih raziskavah je bilo žarišče potresa severno od Ljubljane, v bližini Vodic. Zaradi njegove moči pa magnitudo ocenjujejo na 6,1 po evropski potresni lestvici. Večje poškodbe zgradb so se zgodile v celotni ljubljanski kotlini, manjše pa so zabeležili tudi do več kot 50 kilometrov od nadžarišča. Kot so zapisali na Arsu, so potres čutili tudi v Splitu, Firencah, na Dunaju in v Švici.
Razdejanje, ki ga je povzročil potres, je močan vtis naredilo tudi na takratnega cesarja Franca Jožefa, ki se je v Ljubljani ustavil 7. maja. Za čimprejšnjo obnovitev mesta pa je daroval tudi zajetno vsoto denarja.
Arso bo 120. obletnico ljubljanskega potresa obeležil v torek s predstavitvijo zgodovinskih dejstev rušilnega potresa. Ob tem bo agencija predstavila tudi oceno potresne nevarnosti in ogroženosti Slovenije.
