Zakon, ki ga je leta 2001 sprejela vlada Janeza Drnovška, je poleg umetne oploditve žensk brez partnerja omogočil še uvoz spolnih celic in je spreminjal sestavo pristojne komisije za oploditev z biomedicinsko pomočjo. A ker smo zakon zavrnili, v veljavi še vedno ostaja tisti, ki ga je leta 2000 sprejela Bajukova vlada. Tako lahko umetno oploditev pri nas izvedejo le pri zdravljenju neplodnega para, ki živi v zakonski ali zunajzakonski skupnosti.
Luč upanja
Za vse, ki si želijo otroka po poti, ki je za mnoge evropske države povsem normalna, pa je zdaj tudi pri nas posvetila luč upanja. Že marca 2013 je skupina 38 poslancev iz vrst SD, PS, Desus in DL na ustavno sodišče dala pobudo za presojo ustavnosti zakona, a se je med postopkom pobudnikom zaradi volitev iztekel poslanski mandat in tako niso imeli več pravnega interesa, zaradi česar je ustavno sodišče pobudo zavrnilo. Decembra lani pa so poslanci ponovno vložili pobudo na ustavno sodišče. Pobudniki so bili v obeh primerih v SD-ju. Zahtevo so med drugim utemeljili s tem, da ima vsakdo pravico do zdravljenja neplodnosti ne glede na socialni oziroma družbeni status ali osebno okoliščino.
Iz urada varuha človekovih pravic so nam odgovorili, da se je v zvezi z zdravljenjem neplodnosti z biomedicinsko pomočjo (OBMP) na varuha v vseh dvajsetih letih obrnilo manj kot pet ljudi, in dodajajo: »Varuh sicer ne nasprotuje širitvi možnosti uporabe metod OBMP, opozarja pa, da je treba proučiti vse posledice.«
Popolna in nepopolna družina
Med nasprotniki ureditve umetne oploditve, kot jo poznajo po širni Evropi, je ob korakih Socialnih demokratov in drugih strankah, ki so prispevale podpis pod zahtevo za ustavno presojo, završalo, njihovi razlogi pa so precej podobnim tistim iz leta 2001. Nasprotniki zakona so takrat menili, da s postopki umetne oploditve pri samskih ženskah ne zdravijo neplodnosti in so zato etično sporni in da je uporaba medicine za to, da bi ženska brez partnerja lahko rodila otroka, strokovno in etično nesprejemljiva in tudi popolnoma nepotrebna, ker bi se s tem ustvarila nepopolna družina. In kakšni sta popolna in nepopolna družina? To se zdaj sprašujejo tudi predlagatelji zahteve za oceno ustavnosti zakona, ki dodajajo še, po kakšnih merilih lahko kdo ocenjuje, katera družina je popolna in katera je nepopolna. Še več, v ZaAB so prepričani, da referendum iz leta 2001 predstavlja enega najbolj grobih posegov v človekove pravice v sodobni slovenski zgodovini.
Glasno tudi med duhovščino
O tej pereči temi pa so se za javnost tudi že odzvali v škofovski konferenci, kjer so resnici na ljubo zadnje čase precej dejavni pri podobnih vprašanjih. »Za katoličane je tako imenovano zdravljenje zdravih samskih žensk z biomedicinsko pomočjo etično nesprejemljivo. Glavni razlog je, da ima vsak otrok pravico, da je spočet v družini moža in žene ter v okviru spolnih odnosov,« menijo v škofovski konferenci. Za mnenje smo povprašali tudi na UKC Ljubljana, kjer pa so zapisali, da zadeve ne bodo komentirali, ker je v ustavni presoji.
Iz urada varuha človekovih pravic so nam odgovorili, da se je v zvezi z zdravljenjem neplodnosti z biomedicinsko pomočjo (OBMP) na varuha v vseh dvajsetih letih obrnilo manj kot pet ljudi, in dodajajo: »Varuh sicer ne nasprotuje širitvi možnosti uporabe metod OBMP, opozarja pa, da je treba proučiti vse posledice.«
Vprašanje je, ali bomo tudi z rešitvijo tega vprašanja stopili v krog razvitejših evropskih držav ali bomo raje ostali zaplankani nekje za devetimi gorami.
