Če imate občutek, da stojite v razkoračni drži in se pod vami širi razpoka, potem vam to lahko razložim, če ostanete z mano.
Na eni strani imamo Slovenijo ljudi s privilegiji. Imajo dobre plačane in varne službe, postrani zaslužijo še kakih pet tisočakov mesečno in za nagrado lahko vodijo ministrski resor. Kadar se jih pobara o teh zadevah, užaljeno zavijajo z očmi in trdijo, da smo vsi ostali popolni butci. Baje še nismo dojeli, da, ljubčki dragi, ne živimo več v socializmu, temveč v tržnem kapitalizmu. Se pač ne znamo dobro prodati ali nismo dovolj sposobni. Vodja stranke medlega centra, ki je v prostem času predsednik naše vlade, nam v istem tednu celo zabrusi, da je največja revščina v duhu, in ne v žepu. Globoko osramočeni, ker ne razumemo modre misli svetlega vodje, se umikamo in ta breg prepada prepuščamo veliko bolj podjetnim, pametnim in navsezadnje tudi bogatejšim od nas. V tej Sloveniji za nas ni prostora.
»Ugotovili smo, zdaj pa čisto resno in dokončno, da imamo dve Sloveniji.«
Kot predstavnika druge Slovenije, da ne napišem kar drugorazredne, vam bom danes predstavil mojega znanca, ki je mestni smetar v tistem predelu naše prestolnice, kjer si služim kruh z marmelado in jogurt. Možak je zame veliko večji mojster zena in učitelj kot prej omenjeni prvi med enakimi, ki svoje gurujevske misli rad stresa iz očal. Naš smetar ima res veliko življenjskih izkušenj, ki jih je pridobil dobesedno na cesti. Vedno je dobre volje in rad poklepeta. Zdaj je tik pred pokojem in skrbi ga, kako bo potem. Njegova žena opravlja časti vreden poklic čistilke, brez katere vsak urad smrdi že po tednu dni. To vem zelo dobro, saj so moje bivše ugledne kolegice metale olupke banan v koš tudi v tednu, ko je imela naša čistilka dopust, in se potem čudile, če jim je v pisarni zaudarjalo. Kadar ni bilo direktorja tri tedne, se sploh ni poznalo. Skratka, možakarja skrbi, kako bosta omogočila sinu šolanje, ki si ga zasluži. Smetarska in čistilkina pokojnina skupaj bosta težko zadoščali. Ni ga sram, da včasih vzame kakšno obleko zase ali družino iz druge roke. Zelo dobro ve, kateri socialni delavci so vredni svojega imena in kateri ne. On težko razume avtorski honorar v višini nekaj tisoč bruseljskih. Poleg plače.
Nič novega nisem napisal, zgolj znana dejstva. Slovenija dveh hitrosti, ena s srebrnim terencem na prehitevalnem pasu in druga s kripo na odstavnem. Vmes pa vse večja praznina in črnina. Idej za napredek ni malo, vsekakor preveč, kot ima znakov ta sobotna kolumna. Le ljudi za izvedbo kronično primanjkuje. Tisti prvorazredni se ne brigajo za tegobe malih ljudi in tisti drugi imajo vse preveč opravka z golim preživetjem. Ne pustite si vzeti idej za spremembo. Še manj pogleda na cvetočo pomlad. Mogoče vam bo ta naravni cikel dal dovolj zagona, da boste ideje pogumno prenesli v resničnost in kot baletnik na konici prsta akrobatsko poiskali oporno točko med dvema skrajnostma. To je zame sredina, ki je res zlata.
