Ljubezen do boga in nogometa

Duhovniki, ki v kratkih hlačah tekajo za žogo, kažejo mišice in čvrsta kolena, tudi v Sloveniji niso nič posebnega. Šport in vera sta se menda že od nekdaj trdno prepletala. O tem, da v tekmovanjih ne sodelujejo samo ljudje, temveč tudi bogovi, pa lahko preberemo že v Homerjevih spisih, so mi zaupali fantje iz nogometne ekipe katoliških duhovnikov, ki deluje pod okriljem športnega društva PAX, tik preden so se odpravili v Avstrijo na evropsko prvenstvo duhovnikov v dvoranskem nogometu.

Sestali smo se kakšno uro pred uradno tiskovno konferenco, na njej so potem objavili svoj odhod na evropsko prvenstvo v dvoranskem nogometu, ki ga vsako leto organizira ekipa duhovnikov iz druge države. Tokrat se bo na srečanju v avstrijskem St. Poltnu zbralo 16 ekip. V prostorih Don Boskovega centra v Mariboru me je pričakala enajsterica prijaznih, odlično razpoloženih, nasmejanih, duhovitih, zgovornih in – naj mi bog oprosti, a to moram poudariti – tudi zelo postavnih moških. A šalo na stran. Pri njih je mogoče že na prvi pogled ugotoviti, da živijo po načelu zdrav duh v zdravem telesu – duhovniki pri tem pač niso in tudi ne bi smeli biti nikakršna izjema.

Andrej Križ

Če jo brca papež, zakaj je ne bi duhovnik
»Po svoje je nenavadno, da se zdi celo novinarjem čudno, da se tudi duhovniki ukvarjamo s športom. Začetki športa kažejo na veliko prisotnost verske razsežnosti, še zlasti v starogrški tradiciji. Športniki so bili tako rekoč božji služabniki. Olimpijske igre, zlasti antične, so bile prirejene kot svojevrstno bogoslužje in so znane prav po svoji kultni, religiozni in liturgični dinamiki. Duhovniki so celo napisali prve športne priročnike. Ko sem treniral v tistih socialističnih časih, sem imel občutek, da imam dva nasprotnika – sistem in tudi Cerkev. Politiki so trdili, da jim krademo mladino, škofi pa takrat niso imeli razumevanja za duhovnika, ki igra nogomet,« je povedal Stanko Gerjol, profesor na teološki fakulteti, nogometaš slovenske duhovniške reprezentance iz reda lazaristov. »Popolnoma normalno je, da tudi sodobni duhovniki skrbimo za telo in se ukvarjamo s športom.«

Tudi nune brcajo žogo
Kaj pa če bi nune želele igrati nogomet, sem poskušala izzvati sogovornike, ker sem videla, da imajo žoge z napisom »Enakost med spoloma«. »Tudi redovnice ga že igrajo. Videl sem jih na Hrvaškem,« je povedal dr. Stanko Gerjol in dodal, da je nastala nekakšna himna redovnikov oziroma spot. In sem si ga ogledala. Gre za pravi redovniški Band Aid – tako mu tudi sicer pravijo na Hrvaškem – v katerem poje in nastopa 105 redovnic in redovnikov, tudi redovnice, ki igrajo nogomet. »Morda je to izziv za prihodnje stoletje,« je pokomentiral pater Andrej Šegula.

Božja beseda skozi nogomet

Res je, nič nenavadnega naj ne bi bilo. Nekdanji papež Janez Pavel II. je bil v mladosti nadarjen nogometaš, natančneje vratar. Pa tudi papež Frančišek je velik ljubitelj nogometa in nadvse strasten navijač kluba San Lorenzo de Almagro – tako imenovanih Svetnikov. Pedro Opeka, misijonar slovenskega rodu, tudi skozi nogomet širi božjo besedo. Gre za preprosto željo po gibanju in igri, je razložil Jože Povh, škofijski duhovnik v Kamnici, ki ima že od otroštva zelo rad nogomet. »Preprosto sem ohranil to željo po igri. Duhovniki veliko časa preživimo v mirovanju – sede, stoje in kleče –, zato nam veliko pomeni, da se enkrat na teden pošteno oznojimo. Gre za hobi, ki pa ga zadnje čase dojemam tudi z vidika učenja – kako sodelovati. Nogomet je namreč zelo življenjski, je igra življenja. Tako kot na igrišču sam ne moreš kaj dosti narediti, tudi v življenju sam ne dosežeš veliko. Tako v življenju kot v nogometu čutiš, da nekoga potrebuješ in da nekdo drug potrebuje tebe, tudi če sediš na klopi za rezervne igralce. Po drugi strani pa lahko šport med božjimi služabniki razbija individualizem. Zelo lepo je, da se tudi neuradno družimo.«

Igrišče pred vsako cerkev!
Ko smo se pripeljali v Don Boskov center, smo šli mimo igrišča in ne mimo cerkve. Igrišče je središče, kjer se zbirajo mladi, je poudaril Gašper Otrin iz reda salezijancev, kaplan v Mariboru. »Tu mlade dobimo 'na prvo žogo', s pomočjo športa, nato pa jih ob veselju do igre lahko navdušimo tudi za splošne krščanske vrednote, ki pridejo do izraza pri športu; strpnost, solidarnost, poštenost in podobno. Don Bosko je bil duhovnik v 19. stoletju in je okoli sebe zbiral mlade v obdobju industrializacije. V času revščine in grobega izkoriščanja delavcev jim je pomagal v smislu, da so se med športno igro razvedrili. Po njegovem zgledu zdaj ob cerkvah raste vse več igrišč. Verska razsežnost je del življenja in je ni mogoče zapreti v zakristijo. Izraža se povsod, tudi v športu.«

Patra dr. Andreja Šegulo iz reda minoritov, profesorja na teološki fakulteti, je v tej skupini duhovnikov nogometašev težko prezreti, saj se odlikuje z manekensko-športnim videzom, poleg tega ga krasijo dolgi lasje, ki si jih spenja v čop. Nismo si ga drznili vprašati, ali kot, denimo, angleški strelec Wayne Rooney na tekmi nosi okoli vratu velik križ in v rokah rožni venec in ali bi si morda dal, kot je to storil predani katolik David Beckham, na telo vtetovirati podobo Jezusa. Vprašali pa smo ga, ali si lahko privošči za duhovnika dokaj nenavaden videz. »Najbrž gre za podobo duhovnika z več razsežnostmi, med katerimi je tudi aktivni športnik. Naše duhovniško delo in športna rekreacija sta dva pola, ki nas združujeta. Pomembno je tudi, da s tem delujemo navzven, kar se zdi marsikomu nenavadno, za nekatere ljudi pa je prav tak način življenja spodbuda, da se nam pridružijo, čeprav jih sicer v življenju morda ne bi nikoli srečali, ker niso praktični kristjani in ne hodijo v cerkev. Lepo je, če kakšno nedeljo ob športu z njimi prijateljujemo, ob tem pa jim morda posredno podarjamo tudi svoje vrednote. Eni in drugi potrebujemo to komunikacijo. Šport je dodana vrednost k temu, kar živimo, delamo in oznanjamo.«

Ni molitve za zmago.
Je nogomet strast? Si jo lahko dovolijo? »Strast zmagati, biti zmagovalec je pomembna na vseh področjih – duhovnih in športnih. Seveda tudi nas ta želja po zmagi kdaj zanese v jezo ali celo kakšen namerni prekršek, kakšna noga tudi koga namenoma spotakne …« so priznali v smehu. Povedali pa so tudi, da v tej borbenosti ni nikakršne razlike med njimi in drugimi športniki. Vedno je prisotna želja po zmagi.
Se pred tekmo s prošnjo, da bi zmagali, obrnejo tudi h Gospodu? Kolektivno običajno ne, razen da z vzklikom »Ave!« pozdravijo občinstvo. Povedali so, da je njihova splošna drža, da so obrnjeni k bogu, a ga ne prosijo za zmago. »Ni molitve za zmago. Če že je molitev, se nanaša na igro. Tudi pri drugih športnikih, ki se prekrižajo ali molijo na igrišču, ne gre za molitev za zmago. Moli se za to, da bi dal človek vse od sebe, molitev pa je pravzaprav psihična priprava na začetek,« je pojasnil profesor dr. Stanko Gerjol.