Vesna ima krasen dom v bližini Šempetra pri Gorici. Hišica z urejenim vrtom in palčki priča o pridnih in skrbnih rokah, ki negujejo domovanje. Na vratih nas pričaka njen mož. Pozdravi nas nasmejan in odprtih rok. »Nič ne skrbite. Smo se že sprijaznili s tem. Včasih smo komaj čakali, da mine naporen dan, danes nam vsaka sekunda predstavlja neprecenljivi čas, ki ga skupaj kar najbolje izkoristimo,« nas razbremeni začetnih skrbi, kako pristopiti.
Vesna je razčistila s strahom pred umiranjem in smrtjo.
Dnevni prostor je prilagojen posebnim potrebam mlade mamice. Vedra nas pričaka na kavču, nekoliko slabotna, a polna dobre volje. »Moja diagnoza je grozna. Sploh če zanjo izveš prepozno in ne moreš nič več narediti,« pove. Kakšnih posebnih znakov bolezen ni dajala. Počutila se je nekoliko bolj utrujeno in občasno je v bezgavkah pri desni dojki občutila bolečino, tako da je šele rutinski pregled razkril usodno stanje. »Rak dojk je bil že tako razpreden, da so se čudili, da sem bila razmeroma dobrega počutja ob vsem, kar je bilo v telesu.«Mama 5-letnega dečka pravi, da z besedami ne more razložiti, kakšen šok je doživela, ko ji je onkolog povedal žalostno novico. Dva meseca je samo jokala in padla v hudo depresijo. Nihala je med občutij globoke žalosti in občasnega poguma. Morala je začeti jemati antidepresive, breme bolezni in njene usode je bilo prehudo. Z družino je začela obiskovati psihiatra, ki jim je pomagal prebroditi psihično najtežje trenutke.
Sinka mora pripraviti na življenje brez mamice
»Nekega dne me je nekaj trknilo in sem si rekla, da ne smem izgubiti niti minute več. Lahko do konca tarnam nad kruto usodo ali pa poskušam živeti naprej čim bolj normalno,« razlaga o odločilnem trenutku in dodaja, da je najhuje to, da mora sinka pripravljati na dejstvo, da mamice ne bo več. »Kot mami, ženi, hčerki, sestri, prijateljici … mi gre po glavi milijon misli. Kako naj se poslovim od vseh, kako naj užijem, kar mi ostaja, kako bosta mož in sinek, kakšen je konec, kaj vse pride do takrat?!« Misli, odločitve so težke, realizacije še hujše. »Zdaj sem že v fazi, ko mi bolečine lajšajo z morfijem. Veste, ko pride morfij, je že počasi vsega konec,« obrazloži pogumna in pomirjena. Vsak dan preživi z njej dragimi, skupaj kuhajo, jedo, se pogovarjajo … »Zaradi slabega počutja in hudih bolečin sem sicer bolj opazovalka. To, da so okrog mene, me pomirja in bodri. Vsi so skrušeni, a ostajajo močni zame. Nekako so sprejeli. Morajo!«
Šla je skozi različne faze bolečin in občutij, in ko je že mislila, da huje ne more biti, naslednji hip nastopi še hujši val. »Rak udari po duši in telesu in bolj, kot je bil to zame preizkus telesne bolečine, je bil preizkus za mojo osebnost.« Vesna je tudi aktivna na forumih, kjer se srečujejo oboleli z rakom in si pomagajo. Veliko je pisala in svetovala drugim. Življenje je v mesecih, odkar je izvedela za diagnozo, živela polno in razčistila s strahom o umiranju in smrti. Pravi, da je to še vedno tabu tema, od katere se bo prej ali slej moralo odstirati tančice. »Smrt je naravna. Sreča je, če nastopi pozneje, če pa je 'nekaj' odločilo, da je moj čas zdaj, to sprejmem,« navdihujoče zaključi.
