Januarja, ko je bil izbruh gripe in drugih viroz na vrhuncu, je v našem zdravstvenem sistemu spet prišlo do kratkega stika. Tokrat pri zdravstveni negi.
Mateja J. Potočnik
»V naši enoti intenzivne terapije se zdravijo hudo bolni otroci iz vse Slovenije. Ker morajo biti 24 ur pod nenehnim nadzorom, bi ena medicinska sestra praviloma morala skrbeti za enega bolnika. Zaradi kadrovske stiske vsaka skrbi za dva. Danes ponoči sem oskrbela celo tri. Vsi so bili približno enako stari, z različnimi terapijami, in res moraš biti zelo zbran, da ne narediš napake,« nam je povedala Tanja Tekavc, diplomirana medicinska sestra.
Za delo na tem oddelku so potrebna posebna znanja. Si predstavljate, kako spreten moraš biti, da v žilo na ročici otročička, ki tehta le nekaj kilogramov, vstaviš cevko? Tanja to počne vsak dan. Ta teden je njena glavna skrb dojenčica, ki je na svet prišla 27. januarja. »Deklica je imela diafragmalno kilo in zdravniki so ji jo pred enim tednom kirurško odstranili. Včeraj je imela še eno operacijo. Zdaj je v fazi okrevanja.« Deklica mora biti 24 ur na dan pod nenehnim budnim očesom medicinskih sester. Ko se ozrem na aparature ob njeni postelji in različne cevke, ki tečejo vanjo, jih naštejem osem. Sestra Tanja ji ravnokar jemlje kri za preiskavo ščitničnih hormonov. Zraven nje stoji mlada medicinska sestra, ki ji Tanja razlaga, na kaj mora paziti. Potem podatke skrbno zabeleži na temperaturni list, vnese pa jih tudi v računalnik. »Mi smo prva intenzivna enota v Sloveniji, ki se je priključila projektu informatizacije. V roku dveh let naj bi bili prva brezpapirna enota, zato že tretje leto vse podatke vnašamo dvojno.« Komaj vse dokumentira, že jo čaka nova naloga. Deklici mora zamenjati zdravila za vzdrževanje tlaka. Mlajšo kolegico poduči, da mora biti pozorna na pravilno količino, da mora ves čas spremljati, ali zdravilo pravilno teče, vedeti mora tudi, na koliko časa ga je treba zamenjati. »Vseh sedem ur, kolikor traja moj današnji delovnik, moram biti popolnoma zbrana. Čeprav že na pamet vem vse doze zdravil, še vedno vse preračunam dvakrat. Vrednosti se razlikujejo glede na starost otroka in posege, ki jih je imel. Še posebej moram paziti pri najmlajših otrocih, ki dobivajo najmanjše doze. Velikokrat se zgodi, da še doma premišljujem, ali sem vse naredila, tako kot je treba. Če nisem prepričana, pokličem v službo in prosim kolegico, da gre preverit.« Tudi kadar gre na malico, svojega pacienta ne sme pustiti brez nadzora. Ker mora biti ob njem izkušena medicinska sestra, je ne more zamenjati kolegica, ki se šele uvaja v delo.
Skrb za bolnike je enaka vseh 24 ur na dan. Nočno delo na tem oddelku se prav nič ne razlikuje od dnevnega. Tudi število medicinskih sester je enako. Edina razlika je, da je ponoči še bolj naporno delati. »Na tem oddelku sem že 15 let in priznam, da me nočne službe vsako leto bolj utrudijo. Tu ne more delati vsak. Veliko, sploh mlajših, jih ne prenese napora. Občudujem kolegice, ki so tu preživele vso svojo delovno dobo.« V Nemčiji menda na takih oddelkih sestre ostajajo največ dve leti. Tanja pravi, da je imela prva leta tako porušen bioritem, da doma ponoči ni mogla spati. »Vso noč sem v glavi slišala zvok monitorja. Zdaj teh problemov nimam več, imam pa druge. Ko zaključim zadnjo nočno izmeno, naslednjo noč ne morem zaspati, toda zaradi kadrovske stiske moram naslednji dan spet v službo.« Najbolj naporno je, ko ob petkih zvečer začne deseturno nočno izmeno, gre domov, se v soboto ob osmih zvečer vrne, oddela še drugo nočno in v nedeljo zvečer še tretjo. »Ko v ponedeljek zjutraj ob pol sedmih končam izmeno, sem praviloma prosta do srede, vendar me pogosto pokličejo že v torek. Ko sem prejšnji teden koristila proste ure, so me dvakrat poklicali nazaj. Enkrat nisem prišla, ker je imel sin nastop v vrtcu, pa sem se odločila, da dan posvetim svojemu otroku.«
Več preberite v tiskani Jani (št. 8, izid: 24.2.2015).
