Kot milni mehurček se lahko sanje po boljšem kruhu razblinijo in sprevržejo v nočno moro. Raziskava, ki jo je lani naročila vlada, izpeljala pa fakulteta za varnostne vede, je razkrila, da ima izkoriščanje delavcev migrantov pri nas oziroma prek v Sloveniji registriranih podjetij pogosto značilnosti trgovine z ljudmi. Delodajalci pri tem zlorabljajo socialno ranljivost delavcev migrantov.
Raziskavo z naslovom Analiza trgovine z ljudmi z namenom izkoriščanja delovne sile, trgovine z otroki, prisilnega beračenja in prisilnega izvrševanja kaznivih dejanj sta opravila dr. Aleš Bučar Ručman in dr. Danijela Frangež s fakultete za varnostne vede. Pri tem sta opravila 20 intervjujev s predstavniki organizacij, sindikatov, policije in drugimi. Pogovori s sogovorniki so med drugim odkrili poguben položaj izkoriščanih delavcev. Slednji nasedejo obljubam delodajalcev po dostojnem plačilu, prijaznih bivalnih razmerah in ugodnih delovnih pogojih, a zelo kmalu se te obljube izkažejo za lažne.
Kot so avtorjema povedali delavci, so delali za minimalno slovensko plačo, namesto da bi prejemali nemško, če so bili v Nemčiji, ali pa so prejemali plačilo na roke v višini nekaj stotakov, o plačanih prispevkih in regresu so lahko le sanjali. Dogajalo se je tudi, da so prejeli pogodbe, v katerih ni bil določen odpovedni rok. Če se je denimo delavec svojemu šefu zameril, je ta delavcu zabrusil, da jutri nima več službe, in datum odpovedi sam dopisal v pogodbo.
Poleg opisanih kršitev se je, sicer izjemoma, kot pravi Bučar Ručman, pripetilo, da je delodajalec svojega podrejenega prisilil, da sta šla k notarju overit listino, v kateri je bilo zapisano, da delavec dolguje delodajalcu deset tisoč evrov. Fiktivno dolžniško upniško razmerje je delodajalec utemeljil z besedami, da le tako lahko oceni resnost zaposlenega.
Še ena kršitev bode v oči: delodajalec je prisilil delavca, da ga je pooblastil na svojem osebnem tekočem računu.
Da človeška krutost ne pozna meja, še dokazuje dejstvo, da so si nekateri delodajalci omislili kvazi rešilno vozilo, s katerim potem poškodovanega migranta namesto v bližnjo bolnišnico pripeljejo v njegovo izvorno državo in v tamkajšnjo bolnišnico, rekoč, da se je sam poškodoval na domačem dvorišču. Na ta način se delodajalci izognejo obiskov policistov, delovne inšpekcije in ostalih pristojnih v primeru delovnih nesreč.
Kot pravi naš sogovornik, govorimo o razmerjih, ki jih lahko poimenujemo novodobno suženjstvo. Delavci migranti so namreč eksistencialno odvisni od delodajalcev, ti pa jih držijo v tej odvisnosti, saj poznajo njihovo bedo oziroma revščino.
Soavtorica Danijela Frangež z omenjene fakultete pravi, da so tudi v Sloveniji primeri, v katerih so žrtve trgovine z ljudmi otroci oziroma mladoletniki. »Storilci mlade novačijo na različne načine, na njih pa prežijo tudi prek spletnih klepetalnic ali oglasov za delo na spletu, denimo za manekenstvo, včasih so tudi družine tiste, ki jih prodajo,« pravi soavtorica raziskave, ki še izpostavlja problem prisilnih porok, in to ne le v nekaterih romskih skupnostih, ampak tudi v določenih drugih etničnih skupnostih.
