Več kot deset tisoč imetnikov kreditov v švicarskih frankih je včerajšnji dan pričakovalo z nestrpnostjo. Odločitev ECB o tem, koliko denarja bo namenila za oživitev evropskega gospodarstva, je namreč ključno vplivala na razmerje evra v primerjavi z drugimi valutami. Mario Draghi, predsednik ECB, je naznanil, da bo za nakup obveznic, oziroma bolje rečeno posojila državam EU, namenjenih 60 milijard evrov na mesec, od meseca marca pa vse do septembra 2016, oziroma dokler inflacija na območju EU ne bo dosegla 2 odstotkov.
Tečaj evra je nemudoma zdrsnil in tako še povečal težave vseh obupanih s krediti v švicarskih frankih. Ob koncu včerajšnjega dne se je tako gibal pri okoli 0,99 franka za evro. Padec je evro doživel v primerjavi z dolarjem; vrednost evra se je znižala z 1,16 na 1,14 dolarja. Zrasle so tudi cene nafte in zlata. Slovenski finančni minister Mramor pa je ukrepe komentiral zgolj z izjavo, da naš proračun ne predvideva dodatnega zadolževanja.
Finančni minister je pojasnil tudi stališče vlade do spornih kreditov v CHF. Izpolnile so se napovedi, da vlada ne bo storila ničesar. A kot je poudaril finančni minister Mramor, poslovanja bank sicer še niso preverili, so pa ugotovili, da sta tako Banka Slovenije kot Združenje bank od leta 2005 opozarjala na nevarnosti kreditov v tujih valutah, leta 2006 pa naj bi izdali celo priporočilo, naj banke kreditojemalce o nevarnostih valutnih tveganj seznanijo v posebnem dokumentu.
Ob tem je dodal, da bodo banke pozvali, naj kreditojemalcem pomagajo, kolikor se le da. A banke so pri podpisovanju kreditov, glede na izjave imetnikov kreditov, ravnale različno. Medtem ko tisti, ki so vzeli kredit npr. pri Hypo banki, poročajo, da nikjer v pogodbah nimajo opozorila o valutnem tveganju, imajo komitenti Unicredit banke v pogodbah natančno opisano, kakšno tveganje sprejemajo in kaj to zanje pomeni.
V novoustanovljenem Združenju Frank že razmišljajo tudi o tem, da bi se z bankami, ki so ravnale v nasprotju z dobrimi poslovnimi praksami ali celo v nasprotju z zakonom, soočili na sodišču in kredite prerekali ter tako poskušali del nastalih stroškov prenesti na banke.
Čeprav je minister Mramor izjavil, da se v poslovanje bank še niso poglobili, pa je jasno, da sta trenutno sporni vsaj dve stvari. Prva je način, na katerega so banke komitente seznanjale s tveganji, in kako je odgovornost za tveganje opredeljena v vsaki posamezni pogodbi. Druga zadeva, zaradi katere besnijo kreditojemalci, pa so govorice, da se banke v resnici niso nikoli zadolževale v frankih, zaradi česar je valutni rizik ves čas obstajal le na strani tistih, ki so si denar izposodili.
