Konec prejšnjega tedna ste se vselili v prvi del novega urgentnega centra. Kako je steklo delo v novih prostorih?
To so sicer novi prostori, a le polovica načrtovanih, torej gre spet za začasno stanje in je še vedno potrebna improvizacija. Sprva skeptično vzdušje zaposlenih, kako se bomo znašli, se je hitro spremenilo v navdušenje, tako zdravnikov in osebja iz zdravstvenega doma kot kirurgov Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Maribor. Zdaj res delamo z roko v roki, saj imamo povezane prostore. Še vedno sicer uporabljamo staro opremo, saj čakamo, da zaključimo javni razpis za novo. Najbolj nujen je rentgenski aparat.
Druga težava je organizacija kadrov, kjer prav tako stvari še niso dorečene na ravni države. Zakaj te stvari še niso urejene?
Stvari rešujemo košček za koščkom. Zadeve je treba uskladiti s številnimi deležniki in dobro analizirati, kaj neka sprememba pomeni. Najprej smo pridobili evropska sredstva, naredili stavbe, jih opremili, zdaj pa se na nivoju države dogovarjamo, kakšna bo organizacijska duša in kako bomo to finančno pokrili. Organizacijo mora potrditi zdravstveni svet in na koncu mora ministrstvo nalogo izpeljati, kar med drugim vključuje tudi sprejetje pravilnika o organizaciji nujne medicinske pomoči.
Zakaj to traja toliko časa? Ste član delovne skupine za enotno metodologijo organizacije urgentnih centrov in to zagotovo veste.
Zadevo urejamo celovito. Ko enkrat postaviš nov oddelek, to hitro pomeni tudi spremembo marsičesa drugega v bolnišnici. Tako kompleksnih sprememb ne moremo in ne smemo narediti čez noč. Po drugi strani smo vsi strokovnjaki, ki sodelujemo pri projektih s področja nujne medicinske pomoči v Sloveniji, vpeti v ogromno količino rednega dela, istočasno v naših okoljih skrbimo za dober potek gradnje in poleg tega še za državo usklajujemo strateške načrte, kako naprej. Priznam, da v tem trenutku od obilice dela ne vem, kje se me drži glava. Ampak sem presrečen, da se premikamo naprej. Na te spremembe smo čakali desetletja.
Po končani izgradnji mreže urgentnih centrov bo po vaših besedah urgentna služba mnogo bolje organizirana. Kaj so po vašem mnenju glavne prednosti novega sistema?
Glavni strokovni premiki so, da bo vsakega bolnika, ki bo vstopil v urgenco, takoj pregledala diplomirana medicinska sestra, ki ga bo razvrstila glede na nujnost v pet triažnih kategorij. Tako bodo že takoj v sistemu, ne bodo begali sem in tja ter v čakalnici čakali, da jih bo nekdo nagovoril in vzel zdravstveno kartico. V novi organizaciji urgentnega centra bomo kakovostno čim prej oskrbeli tiste, ki so oskrbe najbolj potrebni. Zato uvajamo sodoben in znanstveno podprt triažni sistem, ki smo ga povzeli po Angležih. Manj pomembna stanja ali sploh neurgentna stanja bodo morala počakati.
Zakaj se te stvari urejajo šele zdaj?
Strokovnjaki smo že desetletja opozarjali, da je treba to urediti, a ni bilo dovolj posluha, morda niti želje. Urgenca je bila v bolnišnicah v Sloveniji vedno nek pastorek, te stvari niso bile domišljene. Ministrstva in ministri se s tem preprosto niso dovolj ukvarjali ali pa resnično samo parcialno, vse dotlej, ko je bila mreža urgentnih centrov napisana kot nacionalni razvojni projekt, ki ga je vlada objavila leta 2006. Od takrat naprej se je začelo premikati, na ministrstvu so projekt mreže centrov nujne medicinske pomoči v roke dobili pravi ljudje, ki jim nihče do zdaj ni izrekel pohvale. Pa si jo še kako zaslužijo.
So z novo organizacijo možni tudi prihranki v slovenskem zdravstvenem sistemu?
Seveda. To, da imamo trenutno ponoči 52 dežurnih mest, tudi v dislociranih zdravstvenih domovih za včasih pet do deset bolnikov od 20. ure do naslednjega jutra, najbrž nima nobenega smisla. Še posebej, če so te urgentne točke 10 do 20 kilometrov stran od sodobnega urgentnega centra. Polovica teh bolnikov je sploh nenujnih, drugo polovico oskrbijo in dobijo začasna zdravila do jutra, saj pogosto v bližini sploh ni dežurne lekarne. Nekaj bolnikov pa pošljejo naprej v bolnišnico. Zdravnika v majhnem kraju, ki ima tako omejene možnosti, da v sistemu urgentne medicine praktično ne more narediti nič drugega, kot da bolnika pošlje v bolnišnico, ne potrebujemo.
Cilj je malo odprtih točk, kamor lahko bolniki pridejo sami, in mreža reševalnih vozil, da bomo mi lahko mi prišli po življenjsko ogrožene. Pričakujemo, da bomo z reorganizacijo imeli le še polovico sedanjih dežurnih mest ponoči, to bodo urgentni centri ter nekaj res oddaljenih zdravstvenih domov, npr. v Kočevju, od koder je 60 kilometrov do najbližjega urgentnega centra. Povsem nekaj drugega pa je sistem razporeditve urgentnih reševalnih vozil na terenu, bodisi z zdravnikom ali pa z visoko usposobljenimi zdravstvenimi tehniki. Organiziramo nov dispečerski sistem, ki bo zagotovil hiter čas prihoda reševalnih vozil na kraj dogodka, ko nas državljani pokličejo na pomoč na številko 112.
Ravno ukinjanje dežurnih ambulant v zdravstvenih domovih je v javnosti povzročilo največ negodovanja.
Javnost ne razume, da če je vaše zdravstveno stanje res nujno, vam zdravnik v majhnem kraju ne bo mogel pomagati in vas bo zagotovo napotil v bolnišnico. Zato je bistveno bolje, da pridete naravnost tja ali pa pokličete 112, da mi pridemo po vas.
Zavajanje javnosti je, da vam lahko zdravnik, ki ima ambulanto poleg nuklearke v Krškem, pomaga, če pride do jedrske nesreče. Te izjave sem poslušal na izredni seji mestnega sveta občine Krško lani poleti, ko sem se kot strokovnjak dobesedno zagovarjal, da ljudem nočemo nič slabega, če bodo po novem dežurnega zdravnika za tisto peščico bolnikov namesto v Krškem imeli v Urgentnem centru Brežice, istočasno pa bo v Krškem stalo reševalno vozilo za nujne primere. Ampak težava je v tem primeru tako večplastna, zgodovinska in povezana z drugimi, tudi političnimi odločitvami v preteklosti, da si niti v sanjah nisem predstavljal, kaj pravzaprav v duši tare prebivalce krške občine. V dobri veri, da hočemo strokovnjaki, ki sodelujemo z ministrstvom, narediti nekaj dobrega za celo državo, večkrat dobimo bolečo klofuto od tistih, ki jim pravzaprav hočemo pomagati.
Imate dovolj urgentnih zdravnikov? Koliko je zanimanja za urgentno medicino?
Zanimanja je zelo veliko, še posebej pri mladih. To je medicina, kjer rezultat svojega delovanja vidiš takoj. Človeku rešiš življenje, kar je posebno zadovoljstvo. Bolnišnice pravzaprav doslej niso vedele, kje bi urgentne zdravnike zaposlile, ker ni bilo urgentnih centrov. Tudi zato je razumljivo, da se zavzemamo, da bi urgentni zdravniki, ki so zdaj pod okriljem zdravstvenega doma, prešli pod klinični center. Njih smo pet let učili v naši ustanovi, nato pa smo jih poslali delat v reševalna vozila in v odmaknjene zdravstvene domove, kjer imajo omejene možnosti uporabe svojega znanja. To nima smisla, saj se jih s tem strokovno omejuje.
A vodstvo zdravstvenih domov ni naklonjeno selitvi nujne medicinske pomoči pod okrilje kliničnega centra.
Dejstvo je, da je nujna medicinska pomoč v Sloveniji bogato financirana. To je bilo najbrž določeno enkrat preko palca ob kavici, ne na podlagi dobrih ekonomskih analiz. Med najbolj plačanimi javnimi uslužbenci v medicini so tudi splošni zdravniki zdravstvenih domov, ki opravijo ogromno dežurnih ur v svoji urgenci.
Pa mi povejte, kako lahko nek zdravnik dežura na urgenci več kot 10-krat na mesec? Je Superman? Nimam nič proti zdravstvenim domovom. A ko se pojavljalo podatki o nekaterih plačnih rekorderjih s tudi 7500 evrov neto plače, tisti, ki rešuje življenja v urgentnih centrih, pa s težavo zbere 2000 evrov, je ljubezni konec. Nujna je reforma plačnega sistema v javnem sektorju. Vsi smo pripeti na iste jasli z imenom ZZZS. Vsi smo javni uslužbenci. Za vse velja isti plačni sistem, ne glede na količino opravljenega dela, naravo dela ter obremenitve, kar ni prav. Kdor storitev opravi, naj ima tudi ustrezno plačilo. A je to tako težko urediti?!
Bo z novimi urgentnimi centri in reorganizacijo naša urgentna služba takšna, kot jo vidimo v ameriških nanizankah?
Organizacija bo v končni sliki podobna, če odmislimo filmske vložke iz priljubljenih televizijskih oddaj. Prava umetnost je spremeniti sedanji sistem in ga spraviti na isti imenovalec skupaj z vsemi interesnimi skupinami, organizacijami in bolj ali manj aktivnimi političnimi posamezniki. Če se ne bomo znali pogovarjati in si priznati težav, jih tudi ne bomo rešili.
Kakorkoli, moje delo in delo mojih kolegov strokovnjakov ter odlične ekipe z ministrstva za zdravje ne bo zastalo. Za eno najbolj organiziranih urgentnih služb na svetu se bomo borili do konca. Veste, vsak urgentni bolnik kjerkoli v naši deželici je vsaj malo tudi moj bolnik. Za nobenega mi ni vseeno in vsakemu želim najboljše. Ker to je dobro za vsakega od nas. Morda bom sam potreboval nujno pomoč že jutri.
