Strokovni direktor UKC Ljubljana Sergej Hojker je povedal, da so sprožili postopek za prenehanje delovnega razmerja omenjenemu zdravniku.
Na ljubljanskem UKC so predstavili ugotovitve komisije o internem nadzoru nad domnevnim primerom evtanazije.
Strokovni direktor UKC Sergej Hojker je dejal, da ni njihov namen ugotavljati kazensko odgovornost osumljenega zdravnika Ivana Radana. V nadzoru so ugotovili, da za evtanazijo ni dovolj trdnih dokazov, njihovi zaključki, ki si jih lahko preberete v priloženem dokumentu (spodaj), pa obremenjujejo početje zdravnika Radana.
Komisija torej zaradi pomanjkanja pomanjkanja materialnih dokazov ni mogla z gotovostjo potrditi, da je kalijev klorid dejansko stekel v žilo 83-letnega bolnika. Bolnik je bil namreč po smrti upepeljen. Hkrati komisija meni, da je verjetnost, da je bolnik dobil infuzijo kalijevega klorida, večja kot pa da je infuzija tekla mimo bolnika. Odločitev za odstop od obdukcije bolnika je bila po mnenju komisije glede na okoliščine napačna.
Po Hojkerjevem mnenju se v omenjenem primeru kaže tudi jasna odgovornost predstojnice kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo Bojane Žvan in predstojnika intenzivnega oddelka nevrološke klinike Viktorja Šviglja. Zato je sprožil postopek za njuno zamenjavo.
Poudaril je, da bi moralo biti to, da je zdravnik naročil infuzijo kalija bolniku, rdeči alarm za oddelek. Vodstvo intenzivnega oddelka bi moralo že na naslednji seji jasno razpravljati o tem dogodku, je prepričan strokovni direktor UKC Ljubljana in dodaja, da bi se prav tako morali odločiti za obdukcijo.
V Zdravniški zbornici Slovenije razpolagajo s skromnimi materialnimi dokazi o primeru domnevne evtanazije v UKC Ljubljana, tako da bo v tem primeru odločilno delo organov pregona, poudarja predsednik zbornice Andrej Možina. Tudi javno insceniranje evtanazije s strani zdravnika bi bilo po njegovi oceni nesprejemljivo in neodgovorno dejanje.
Tudi če so na oddelku težke razmere in pomanjkljiva komunikacija, to po besedah Možine ne sme biti razlog za tako dejanje, saj obstajajo druga, regularna pota opozarjanja na razmere. Med temi načini je naštel obveščanje predstojnika, uporabo konzilija zdravnikov ali iskanje pomoči pri sindikatu ali zdravniški zbornici.
Zdravnik Radan trdi, da je kalij omenil le kot provokacijo
»Bolnik ni dobil kalija, dobil je samo morfij, ki mu je lajšal zadnje trenutke v življenju,« je nedvoumen Radan, ki dodaja, da je kalij v pogovoru s sodelavci omenil le kot provokacijo zaradi nevzdržnih prostorskih razmer na kliniki.
Hojker se je odzval tudi na izjavo Radana, češ da šlo za provokacijo in da je bil to njegov protest proti stanju na kliniki. Hojker meni, da ima vsak človek pravico protestirati, vendar pa v svoj protest pa ne sme vključiti bolnikov, sploh pa ne nezavestnih.
Ob tem Radan poudarja, da s svojci nikoli ni govoril o možnosti evtanazije in tudi ni imel nobenega namena sprožiti debato o evtanaziji.
Zakaj pa je provokacijo sprožil s tako drastično potezo? Zaradi več internih problemov. Eden so prostorske razmere, drugi pa »slaba komunikacija znotraj stroke«, kot se je izrazil Radan. »Kalij je bil samo eden od premnogih poskusov iniciacije pogovora. Nikakor pa ni bilo mišljeno kot poskus evtanazije.«
In kaj poreče na ostre besede nekaterih njegovih kolegov, ki so mu očitali »medicinski umor«. Radan pravi, da pač ni bilo nobene privolitve bolnika, ker sploh ni šlo za evtanazijo. Mu je pa zdaj »žal, da je uporabil besedo kalij zaradi svojcev pokojnika«. Ni mu pa žal za to potezo, saj so propadli »vsi ostali poskusi, da se rešile razprtije znotraj samega oddelka«.
Pojavile so se tudi govorice, da je bil Radan usodnega 16. decembra, ko je umrl bolnik, tudi sam pod vplivom narkotikov. »Nikoli v življenju nisem jemal narkotikov,« govorice odločno zanika Radan, ki upa, da bodo kolegi še enkrat preverili vse informacije in se odločili skladno z njihovo moralo in etiko.
