Ob tem Voljč izpostavlja, da se ne prekine oskrba bolnika, saj se ga vključi v paliativno oskrbo in mu medicinsko osebje lajša trpljenje. Poleg tega mu nudijo tudi psihološko podporo. Z razvijanjem paliativne strukture bodo lahko na smrt bolne, na njihovo željo, premestili domov, kjer bo zanj skrbela paliativna ekipa.
Kadar zdravljenje ni več utemeljeno, učinkovito in predstavlja nesorazmerno veliko breme bolniku, sta etično sprejemljivi in povsem enakovredni izbiri opustitev in odtegnitev zdravljenja, piše današnje Delo. Temeljna oblika opustitve zdravljenja je mogoča pri hudih poškodovancih ali obsežnih kapeh, kadar je jasno, da so poškodbe tako hude, da bo ostal človek do konca življenja brez zavesti. Opustitev je tudi odločitev, da bolniku ne uvedejo umetnega predihavanja, hranjenja in hidriranja.
Odtegnitev pa pomeni ukinitev že obstoječega zdravljenja z zdravili, odklop od mehanskega predihavanja, ustavitev zunajtelesnega krvnega obtoka in prekinitev umetnega hranjenja, saj je ob koncu življenja, ko telo preneha presnavljati, tudi to za bolnika zgolj obremenitev, še poroča Delo.
Voljč je poudaril, da je prenehanje zdravljenja humana odločitev, saj bolnik ni izpostavljen več zanj težkim medicinskim postopkom. To je po njegovem prepričanju etično vzdržno, saj s tem se spoštuje bolnikovo dostojanstvo. Medtem ko je pri evtanaziji treba dobiti nekoga, ki bo življenje z določenim postopkom prekinil.
Kot je pojasnil, je paliativna oskrba tako kot prenehanje zdravljenja bolnikova pravica. Pri uvajanju paliativne medicine v slovenski prostor je treba medicinsko osebje za to delo ustrezno usposobiti, je prepričan.
S temi priporočili, namenjenimi vsem, ki se po njegovih besedah ukvarjajo z umirajočimi in s paliativno oskrbo, je zdravstvena stroka naredila svoj del in dala temelje tistim, ki delajo v zdravstvu. Ali bo zakonodajalec to tudi zakonsko utemeljil, je vprašanje zdravstvene in socialne politike, je še poudaril Voljč.
