Šalamun, ki je bil rojen v Zagrebu leta 1941, odraščal pa je v Ljubljani, Mostarju in Kopru, velja za enega najbolj mednarodno uveljavljenih slovenskih literatov.
Svoj prihod na pesniško prizorišče je zaznamoval s pesniško zbirko Poker leta 1966. V skoraj pol stoletja delovanja je izdal blizu 50 pesniških zbirk, njegova dela pa so dostopna tudi v številnih prevodih in antologijah. Pesnik je za svoje delo prejel številne nagrade, med njimi tudi veliko Prešernovo nagrado leta 1999.
Brezmejni modernist
Njegove knjige so doslej izšle prevedene v več kot 20 jezikih - v angleščini, francoščini, nemščini, poljščini, španščini in italijanščini, tudi v več izdajah.
Šalamun je bil eden najboljših in najbolj plodnih slovenskih pesnikov. Njegovo otroštvo so zaznamovale selitve. Rodil se je leta 1941 v Zagrebu, kasneje se je z družino preselil v Ljubljano, nato v Mostar. Po informbiroju se je družina lahko končno vrnila v Slovenijo, a ne v Ljubljano, temveč v Koper. V obmorskem mestu je zaradi izjemnega igranja na klavir mladi Šalamun obveljal za čudežnega dečka, treniral pa je tudi veslanje. Ko mu je oče prepovedal obiskovati treninge veslanja, je hkrati opustil klavir in se ga ni nikoli več dotaknil.
Glede študija je bil Šalamun v dvomih. Sprva se je vpisal na medicino, da bi sledil očetovim stopinjam, a je študij nato opustil in se dokončno predal študiju zgodovine in umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Prav na fakulteti je nekega dna prisluhnil Danetu Zajcu, ki je bral svoje pesmi ter v sebi odkril strast do poezije. "Nisem vedel, kaj se mi dogaja, silno sem se ustrašil, a čutil, da gre za nekaj usodnega," je Šalamun dejal leta 2011 v pogovoru za posebno poletno izdajo Mladine.
Šalamun je v slovensko poezijo vstopil leta 1963 s stavkom: "Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil." Dokončno pa je prodrl z izidom zbirke Poker leta 1966. "Šalamunovo ikonoklastično pesništvo je bilo od vsega začetka mnogo več kot nočna mora za ljudi starega kopita in bogato lovišče za številne umetnostne teoretike in interprete. Z izjemno recepcijsko odmevnostjo v ameriških akademskih krogih je že okoli leta 1970 nakazovalo možnost do tedaj nepredstavljivega planetarnega 'resonančnega prostora' slovenske literature," piše v knjigi Sto slovenskih pesnikov.
Za časa študija je Šalamun sodeloval s skupino OHO, s katero se je predstavljal po vsej nekdanji skupni državi. Leta 1970 je bila skupina vabljena k sodelovanju pri razstavi newyorškega Muzeja moderne umetnosti (MOMA) z naslovom "Information", ki še dandanes velja za izredno odmevno. Kmalu zatem je Šalamun prejel osebno vabilo v New York.
Šalamun je v ZDA napisal več kot polovico svojih zbirk, zelo močno pa ga je navdihovala tudi Mehika. V ZDA so ga sprejeli za "svojega" - ameriškega pesnika in ga navajajo skupaj s svojimi najboljšimi pesniki. Med letoma 1996 in 1999 je opravljal funkcijo kulturnega atašeja na slovenskem veleposlaništvu v ZDA, po ameriških univerzah pa je predaval kreativno pisanje.
Pesnik je za svoje delo prejel številne nagrade, med njimi tudi veliko Prešernovo nagrado leta 1999. "Bogato in plodno pesniško potovanje Tomaža Šalamuna se dogaja v risu osupljive kondicije in vulkanske energije," je pisalo v utemeljitvi nagrade. Bil je tudi dvakratni prejemnik Jenkove nagrade, za zbirko mera časa je stanovsko priznanje prejel leta 1988, za zbirko Sinji stolp pa leta 2007. Med mednarodnimi priznanji velja omeniti evropsko nagrado za poezijo v Münstru (2007) in zlati venec v Strugi (2009).
"Šalamunova avtorska pisava je skozi več desetletij ohranila nenavadno vitalnost; vseskozi je ostajala nepopustljiva zagovornica duhovne sproščenosti v sicer precej ozkosrčnem slovenskem prostoru. Bila je simbol brezmejne širine modernizma - hkrati pa tudi njegove slepeče svetlobe," piše v knjigi Sto slovenskih pesnikov. Od leta 2005 je bil izredni, od leta 2013 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Pesnik pa je o svojem poslanstvu za Mladino leta 2011 povedal: "Poezija ni sporočilo. Sporočila preberete in jih razumete. Imam zelo intenziven sanjski svet. Prejemam 'sporočila', čutim jih, a jih ne razumem." Za svojega idealnega bralca pa je opredelil tistega, ki po prebiranju njegovih poezij postane "bolj živ in prisoten".
