Njeno površje za življenje sicer ni primerno – približno 80 odstotkov površine sestavljajo ognjeniške ravnine, preostanek zavzemata dva višja »kontinenta« –, kar pa ne velja za atmosfero. Zraka kot takšnega sicer ni, vseeno pa so razmere skoraj idealne za stvaritev tako imenovanih mest na oblakih, ki bi lebdela približno 50 kilometrov nad površjem. Gorivo bi bilo mogoče pridobivati iz raznih plinov, precej ugodna pa je tudi temperatura, ki na takšni višini znaša okoli 75 stopinj Celzija. Najboljše pri vsem tem pa je, da je le malo sevanja.
Zraka kot takšnega sicer ni, vseeno pa so razmere skoraj idealne za stvaritev tako imenovanih mest na oblakih, ki bi lebdela približno 50 kilometrov nad površjem.
V primerjavi z Marsom, kjer je 40-krat več sevanja kot na Zemlji, bi bili astronavti le-temu izpostavljeni približno toliko kot v Kanadi. Nič nenavadnega torej, da se pri Nasi resno spogledujejo z idejo lebdečih mest v Venerini atmosferi. Ni pa vse tako rožnato. Največjo težavo predstavlja vprašanje, kako do Venere pretovoriti vse potrebno za odpravo. In kako sploh priti nazaj. Zaenkrat se zdi najbolj smotrno, da bi vse potrebno za prihod posadk pripravile sonde, ki bi obenem poskrbele tudi za zaloge, šele nato bi sledili astronavti. Kar pa ne bi bilo poceni. Vendar pa osvajanje Rdečega planeta ne bo nič lažje, a smo vseeno odločeni, da pridemo tja do konca stoletja. Kaj lahko, da bomo kmalu tudi na Veneri. Oziroma nad njo.
