Še sanjalo se ji ni o tem, da bi ji izmenjava v Luksemburgu oziroma ena večerja tako močno lahko spremenila življenje. »Spoznala sem dekle maroškega porekla. Vsem prisotnim je pripravila tipično maroško jed iz mesa, krompirja in korenčka. S koščki kruha, brez pribora in iz iste posode smo vsi skupaj jedli. To se mi je zdela tako družabna gesta, da sem se v Maroko takoj zaljubila,« je za Svet24 spomine strnila Polona.
Ne predstavlja si, da bi se v Slovenijo vrnila, ker je nič več tu ne osrečuje.
Septembra 2010 se je odločila, da se vrne v severno Afriko in svojo »ljubezen« spozna od bliže. Je pa bilo to leto, ko se je začelo njeno humanitarno življenje. »Po naključju sem med pitjem čaja v enem od lokalov zagledala plakat italijanske humanitarne organizacije Bambini nel deserto ali Otroci puščave, ki z izvajanjem različnih projektov skrbi za izboljšanje življenjskih pogojev otrok oziroma njihovih skupnosti v Sahari. Poklicala sem jih in z njimi začela sodelovati,« nam je pojasnila sogovornica.
Mektoub ali po naše usoda jo je pripeljala v vasico Hassi Labiad v provinci Errachidia. Tam poučuje berberske otroke francoščine in ženskam pomaga pri opismenjevanju. »Skušamo jih pripraviti na boljše življenje doma, in če pride do migracije, drugod. Učimo jih jezikov in dejstva, da začnejo razmišljati s svojo glavo,« je svoje delo opisala Oblakova. Učenje tam in doma je podobno, v nekaterih točkah pa pričakovano drugačno. »Srečam pridne in manj pridne učence. Predvsem mlajši otroci ne vedo, da jim bo to pozneje pomagalo najti službo, da jim bo odprlo nova obzorja, jih osebnostno obogatilo in jim spremenilo miselne vzorce,« je Polona razložila sistem učenja.
S svojimi učenci je vzpostavila poseben prijateljski odnos in jih skuša naučiti, da so tudi sami zmožni spreminjati zadeve.
Učiti tiste, ki si znanja želijo, je po njenih izkušnjah veliko bolj pristno in učitelju daje veliko večje zadovoljstvo. Vas, v kateri živi in poučuje, je nastala šele okoli leta 1960, ko so začeli opuščati nomadsko življenje, močan vpliv pa ima tudi vera. Kljub začetnemu šoku se je privadila in tam zaživela novo življenje skupaj s prijateljem Salemom Ait Hajem. Ne predstavlja si, da bi se v Slovenijo vrnila, ker je nič več ne osrečuje tu. »Tam ni vse tako popredalčkano. Tam na primer človek prodaja jajca, ne da bi izstavil račun, kajti dela za svoje golo preživetje. V Maroku si zadovoljen s preprostimi stvarmi, da denimo spiješ čaj ali poješ hrano iz iste posode,« je Polona naštela nekatere razlike.
S svojimi učenci je vzpostavila poseben prijateljski odnos in jih skuša naučiti, da so tudi sami zmožni spreminjati zadeve. Učenci ne poznajo neopravičenih ur, saj manjkajo le zaradi resnih razlogov, kot so krst, smrt in poroka, ki traja več dni. Domov se vrača dvakrat letno, najraje poleti, ko je v puščavi peklensko vroče. Te dni pa se v domovino vrača zaradi posebnega poslanstva, ki ga vodi: »S Salemom sva napisala knjigo berberskih basni, ki bo s pomočjo podpornikov izšla tudi v slovenščini. Z zbranimi sredstvi od prodaje bomo skušali poleti v Piran pripeljati maroško skupino, ki se bo udeležila mednarodnega folklornega festivala. To so njihove evropske sanje oziroma sanje, s katerimi bi videli drugačen svet, ga primerjali s svojim in se domov vrnili polni vtisov,« je z optimističnim nasmehom napovedala Pirančanka. V prihodnosti si želi še naprej delati to, kar jo veseli, in znotraj humanitarnega projekta nadaljevati delo v pravični trgovini, kamor ženske prinašajo svoje izdelke, ki jih nato prodajajo turistom. Morda pa bo že naslednji obisk turistov v njihovo vas pripeljal novega gosta, polnega znanja in izkušenj, kot jih je pred štirimi leti k njim prinesla Slovenka Polona Oblak.
