Delavcem prek študentske napotnice bo s 1. 1. 2015 sicer delno priznana delovna doba – a samo v primeru, če študent mesečno doseže 60 odstotkov povprečne mesečne plače. Študentsko delo torej ostaja sistemsko neurejeno in po svojem bistvu prekerno. MDDSZ je sicer spomladi pripravljalo zakon, ki bi področje urejal sistemsko, zdaj trdi, da ne odstopa od te namere, a pojasnjuje, da je sprejem že pripravljenega predloga zakona o začasnem in občasnem delu dijakov in študentov (ZZODDŠ) ustavil padec vlade Alenke Bratušek, in to kljub temu da je nastajal pod ministrico Anjo Kopač Mrak (SD), ki še vedno vodi MDDSZ. Za pojasnilo smo klicali največjo vladno stranko SMC, ki trdi, da popolnoma podpira sistemsko ureditev študentskega dela, a se je MDDSZ očitno odločilo, da bo to urejalo »po korakih«.
Žiga Schmidt, predsednik Študentske organizacije Slovenije, poziva k nadaljevanju pogajanj okoli opuščene zakonodaje, ki bi panogo študentskega dela urejala sistemsko. ŠOS sicer ne podaja vsebinske kritike trenutnega predloga, zato smo se zanjo oprli na stališča Študentske organizacije v Ljubljani, ki jih povzemamo na koncu članka.
Poglejmo, zakaj sedanje urejanje ni sistemska ureditev: študentje delo opravljajo prek koncesionarjev, ki izdajajo študentske napotnice – to so izključno pozasebljeni študentski servisi, ki študentom trenutno odtegujejo 3,8 odstotka od njihove (bruto) urne postavke. V času pred gospodarsko krizo so razmeroma dosledno zalagali izplačila delodajalcev, a jih je plačilna nedisciplina v času krize prisilila, da so to prakso opustili. Opuščeni (začasno?) predlog zakona bi servise pravno obvezal k izplačilom v roku 15 dni od vračila napotnice, a jim hkrati namenil višji odstotek pri študentski pogači – 4 % študentove bruto plače.
Opuščeni zakon je prav tako določal minimalno urno postavko pri 4,50 evra bruto z možnostjo uskladitve glede na gibanje povprečne plače. Če pogledamo v zgodovino, so delavci pravico do minimalne urne postavke prvič pridobili v Angliji leta 1349; takrat je temu botrovalo pomanjkanje delovne sile, saj je med mezdnimi delavci kosila črna smrt. Pozneje se na razvitem Zahodu minimalna urna postavka vzpostavi kot zaščita delavca pred zlorabami delodajalca, ki si zaradi razmer na trgu dela lahko privošči izplačilo pod življenjskim standardom delavca. Na takšen primer je opozorila Študentska Iskra, ki MDDSZ opozarja, da so nekaj vsakdanjega oglasi za kvalificirano delo, ki pa delavcu s statusom študenta obljubljajo podstandardno postavko. Iskra na tej točki sicer pozdravlja priznanje delovne dobe, a poziva k hkratni uvedbi minimalne urne postavke, saj bodo sicer delodajalci višjo ceno študentskega dela valili na delavce.
Na to pa očitno pozablja ŠOU v Ljubljani, ki jo trenutno vodi skupina Modro za Študente in je kot edina študentska organizacija podala vsebinsko kritiko. Študentsko delo tolmačijo kot »socialni korektiv«, saj se ga poslužujejo študenti, ki med študijem zaradi prenizkih štipendij ne morejo preživeti na lastne stroške. ŠOU v Ljubljani se odsotnosti minimalne urne postavke ne dotika z nobeno besedo, njegova kritika je uperjena izključno v draženje študentskega dela, ki bo za delodajalce zaradi višjega davčnega bremena manj privlačno. Pri tem se zdi, da njihov glavni interes niso pravice študentov, ampak predvsem manjšanje obsega dela, opravljenega prek študentske napotnice. Podobno kot študentski servisi namreč tudi študentske organizacije trenutno dobijo 3,8 odstotka študentove urne postavke (bruto).
