Ravnatelj Dušan Merc je eden redkih, ki si upa, zmore in želi opozarjati na napačne odločitve v šolstvu in širše, kajpak v dobro otrok. Njegove javne besede, da je vzgoja dekla politikov, razvajenih otrok in staršev, da so z devetletko v petnajstih letih krizo vgradili v sistem, da ni denarja za šolstvo, je pa za mnistrtrstvo, ki 'producira' strokovne zablode, , bi morali slišati upoštevati in sistem spremeniti. Tudi zato, ker pozna šolski sistem, otroke in starše, saj je ravnatelj že trideset let.
Arhiv Svet24
Nekdanji ravnatelj OŠ Prule Dušan Merc.
A ni kritičen kar tako in na pamet do sistema, ko opozarja, da vlada kriza vrednot in blagostanja, ker le-ta prinaša posledice: učitelji so pasivni, zaradi ljubega miru dajejo dobre ocene, ne ščitijo strokovne integritete, otroci pa se premalo učijo.
»Edina skrivnost, kako otrok zraste v zdravo, odgovorno osebnost, je delo, to, da otroka v osnovni šoli navadimo delovnih navad: tako je otrok motiviran in imun za mnoge stvari, ki se jih starši bojijo!« pravi Dušan Merc
Kaj ste mislili s trditvijo, da je vzgoja dekla politikov, razvajenih otrok in staršev? Od šole vsi pričakujejo tisto, česar ne more dati. Šola ni ustanovljena zato, da bi podpirala vladajočo politiko in da bi politikom garantirala večnost v družbenem potomstvu. Tudi starši in šolski politiki imajo napačne predstave, kajti šola je samo sistem, ki zagotavlja, da se otroci v določenem času učijo in se vzgajajo, ker niso za nič drugega.
Ne drži popolnoma, kajti v šolah se znanja ne povezujejo, vzgoja pa v šolah ni več aktualna. Pritožbe vseh generacij učiteljev so od nekdaj enake: da se učencev ne da naučiti, da so sedanji rodovi nesposobni, da je vedno večja kriza, toda v resnici so to vedno isti očitki. Šola lahko vzgaja samo z delom, z učenjem! Eksplicitna vzgoja je napačna: samo s tem, da so otroci med seboj tolerantni, se vzgaja tolerantnost, z govorjenjem se ne vzgaja – maša mora biti kratka! Učiteljice neprestano govorijo, da jim stokrat rečejo, pa otroci ne slišijo. Jasno, da ne, najstniki pa sploh ne slišijo, znani so po tem, da vas zelo dobro vidijo, pa zelo slabo slišijo (nasmeh). Enako doma.
Toda saj imajo več ali manj vsi učitelji doma otroke, tudi najstnike, in bi domačo prakso pač prenesli še v šolo. (Smeh) Laže je s tujimi otroki, institucija pa ima posebno moč. Problem je v tem, da so naša pričakovanja narobe postavljena: mi pričakujemo spremembe pri njih, v resnici pa moramo sistem prilagoditi njim. V naši šoli imamo veliko problemov, ker otroke postavljamo pred zahteve, ki niso pravilno izražene. Tudi zahteve staršev, saj pričakujejo, da bo šola naredila tisto, česar ne more: pogosto se srečamo s starši, ki v resnici nimajo radi svojih otrok (zamišljeno); oni od njih pričakujejo, da bodo večni otroci, ne postavljajo jih pred zahteve: no postavljajo jih pred nekatere zahteve, kot da bi bili odrasli, pri nekaterih stvareh pa jim ne pustijo odločti, ne želijo dogovora. Vedno je krivda na strani odraslih.
Permisivna vzgoja ni dobra, ne? Imamo mladostnike, ki so bili tako vzgajani in so neučinkoviti: niso imeli frustracij in to jih zaznamuje tako, da mislijo, da je družba vsega kriva...
Družba smo ljudje, državljani smo ljudje, ki tvorimo neko skupnost in dajemo svoje zaupanje politikom, ki sprejemajo zakone, ti pa vplivajo na vse nas. Ja, toda otroci te družbe, predvsem slovenske, so porabniki družinskega proračuna ne da bi karkoli prispevali tja do tridesetega leta; ne da bi prispevali svoj delež v delu, v družini, v odgovornosti. Ko mladostnik pride domov, ima poln hladilnik, ima toplo vodo, sveže perilo, televizijo, ima vse. Družinski proračun lahko stane petsto, šeststo evrov na mesec. Tega razvajen potomec ne vidi kot dobrino. Zato ne vidi nobenega razloga, da bi šel delat za sedemsto evrov! Velika večino mladih, ki jih poslušam, kaj vse bi morala država – no, problem je ravno v tem, da ne prispevajo, da ne vidijo razlogov, da bi morali delati za sedemsto evrov. Za sedemsto evrov imajo doma vse in to zastonj!
Vsi gostilničarji, trgovci in paraizobraževalci so odkrili, da je otrok dober potrošnik, so ciljna skupina za mobitele ipode in ostalo, in so bisteveno boljši potrošnik kot starši. To so vsiljene potrebe otrok, to so potrebe, brez katerih bi mirno preživeli, ki bi jih v šoli morali omejiti. Otroci, starši in okolje pritiskajo. Na srečo dve leti velja prepoved slehernega oglaševanja v sistemu – prej je bila šola prava tržnica za neumnosti in tudi za slabo hrano.
Zato ostajajo tudi že odrasli večni otroci? Mislite, da ne gre za sistemsko posledico nepravilnih, tudi političnih odločitev?
Ja, večni otroci. Seveda gre tudi za sistemsko posledico: imeli smo obdobje samoupravnega socializma, v katerem je šel denar zelo hitro v zasebne roke, zato je tudi Slovenija pozidana, hiše pa so napol prazne. Naš ideal je imeti svojo hišo, vrt – zato, ker ni vsebin, starši ne pristanejo na vsebine. Velikokrat starši s svojimi nerazumevanjem otroka dobesedno prečrtajo, ali šolo, ali svojega partnerja ali pa celo samega sebe. To je vzgojno zelo narobe, ker se ne soočijo z otrokom in mu ne postavijo meja.
Učitelji pravijo, da nič ne morejo otrokom, pravijo, da ne dajo negativne ocene zato, ker si ne želijo pokvariti počitnic... To je pristajanje na lastno udobnost, poslanstva in vizije tu ni, tudi odgovornosti ne. Nad učitelja, ki je strog in dosleden, se lahko zgrne takšen sistemski teror, da raje popusti in da dve, kot da bi se s tem bodel. Iz šolskega okolja OŠ, ki jih poznam in lastnega, lahko povem, da ministrstvo s svojo inšpekcijsko službo povzroča te stvari. Mi imamo razveljavitve šolskih ukrepov in ocen zaradi tako imenovanih postopkovnih napak, ki bi sodile na vrhovno sodišče, ne pa v intelektualni obseg inšpektorja. To, kar se zdaj dogaja, da ministrska inšpekcija zelo ostro v papirnem in nepedagoškem smislu ugotavlja upravičenost kazni ali ocene otroku glede na normativne akte, je privedlo do absurda: učitelji raje pokleknejo. Žal. To naredijo, ker nima nobenega smisla...
To pa se ne strinjam, ker bi lahko tako rekla tudi jaz ali kdorkoli. Ja, razumem, kaj želite povedati (temperamentno). Primer na naši šoli: zato, ker je en otrok dobil vzgojno kazen, lahko traja inšpekcijski pregled na šoli celo leto! In inšpektorica zahteva po nekaj kilogramov dokumentov o tem, kako smo ravnali! Tega ne zdržiš.
Ali ni stroka tudi zato, da bi opozarjala tudi inšpektorje, kaj je pedagoško delo? Inšpektorji niso več pedagoški svetovalci (razburjeno), pridejo inšpektorji, ki nimajo o pedagogiki pojma! Dobesedno analfabeti so in to je problem! Drugi je ta, da imamo Pedagoški inštitut, fakultete, pedagoške oddelke na fakultetah, toda strokovnjaki zoper politične odločitve zadnjega ministra niso rekli ne bu, ne mu na temo poučevanja prvega tujega jezika v drugem razredu in kot izbirni predmet drugega tujega jezika v četrtem razredu! To so velike, strašanske neumnosti in mi bomo imeli vedno več vzgojnih in drugih problemov zato, ker otroke postavljamo pred naloge, ki jim ne morejo biti kos! Ni se oglasil niti en ravnatelj, stroka, nihče. Te zahteve dokazujejo samo veliko zakompleksanost slovenskih učiteljev in slovenske nacije – to, da slovenščina do otrokovega desetega leta ni dovolj, je zakompleksanost. Strokovno je čisto neutemeljeno, je bedarija! V prvem razredu bodo pri športni vzgoji rekli: to je žoga, that's a ball – (sočna angleška kletvica) pa to so navadni bedaki!
Spremembe, ki se pokažejo za neučinkovite, kot je devetletka, nivojski ... (Vskoči) Nihče jih ne ukine, no pred desetimi leti sem bil proti nivojskemu pouku, zdaj so ga ukinili – končno!
Zakaj stroka ne udari po mizi? Ker želijo imeti mir in plače in jim ni mar za posledice? Stroka je na političnih nivojih kvazi stroka, poleg tega pa vsi profesorji didaktike in metodike pazijo na svoj stolček. Pa ne le, da želijo čuvati svoj stolček in plače, odtujeni in oddaljeni so od tega, kar je možno. Pedagogika ni stroka, ki bi jo bilo možno razvijati v kabinetu in potrjevati v formulah in teoretičnem smislu, potrjuješ jo lahko samo na terenu, v akciji, v ugotavljanju. Pri nas je ugotavljanje invalidno: mi še nikoli nismo nobene stvari zavrnili zato, ker ni bila uspešna. To so na nivoju spoznavnega sveta, znanosti, tako velike napake, so sramota.
V Sloveniji je, pravite, okoli petsto osnovnih šol, prav toliko ravnateljev in okoli 30.000 učiteljev. Kje je ta mogočen glas, da se ga ne sliši? Ravnatelji v Sloveniji smo pedagoški vodje. Prvič jasno izjavljam (veliko pa bo »učenih« ugovorov): vzgojni načrt je ena največjih neumnosti naše osnovne šole, ker naj bi ga imela vsaka šola. Kako? Kaj naj bi bilo v njem? Pravno gledano lahko starši v šolo z vzgojnim načrtom uvedejo kreacionizem (nauk, da je bil svet ustvarjen tak, kakršen je danes, ne da bi se spreminja, razvijal, op.a.) Ministrstvo in šolska inšpekcija tega ne bosta mogli zavrniti, ker bo ravnatelj, ki je kreacionist, to dopustil v šoli, ki jo vodi. Lahko pa niti ne bo imel pojma, za kaj gre. Lahko vgradimo Koran, zakaj pa ne?! Če mora imeti vsaka OŠ svojo vizijo, lahko postane tudi medresa, to je muslimanska nižja verska šola. Zakaj pa ne?: OŠ je v svojih vrednotah samoumevna, je ni treba prepisovati ali razlagati in izumljati na novo! Zdaj inšpekcija pride in gleda, ali je vzgojna kazen izrečena v skladu z vzgojnim načrtom, pa ima vsaka šola svoj vzgojni načrt in svoje vzgojne kazni! Ne, to je sindrom samoupravnega socializma, ki je ljudem ostal v zavesti ne da bi opazili. Takrat smo o vsem možnem in nemožnem, predvsem pa o plačah in denarju, navidezno demokratično odločali na vseh nivojih odločanja. Danes pa, ker o plačah ni možno odločati, odločamo o vzgojnih načrtih, vizijah, letnih delovnih načrtih, hišnem redu. Zanimivo je, da je odločanje o imenovanja ravnatelja ostalo enako, povsem enako.
»Vsi govorijo, da je stanje nevzdržno, toda vsak ga drugače vidi – nismo enotni, zato se ne upremo... Sistem je neumen, zato ne more narediti nič dobrega, otroke dela nezmožne realnih stvari.«
Ker sem živela v tistem času, lahko rečem, da je bil to čas vrednot.
A niso delovale. Vsi v Jugoslaviji smo bili vzgajani v bratstvu in enotnosti, enakosti vseh ljudi, vseh jezikov, vseh ver, toda ko je prišlo do prelomnih trenutkov, se je pokazalo, da je v moji generaciji tisoče pravih zločincev pri isti vzgoji!
Mlajša ima pa tisoče tajkunov, kar je tudi zločin? To je razlika med funkcionalno in institucionalno vzgojo. Razmik med njima je vedno večji: pri institucionalni želimo vzgajati v poštenosti, delu, tovarištvu, pomoči, nekonfliktnosti, pri funkcionalni izven šole pa imamo obsojence v parlamentu – konfliktne, asoicalne, egoistične, manipulativne - fuck you!!!
Kaj je krivo za stanje, vi ste zapisali, da ni blagostanja in ni vrednot? Blagostanje je veliko. Mi v resnici ne moremo definirati revščine: lahko vam prinesem spisek staršev, ki niso mogli plačati malice, toda ti otroci vseeno dobijo malico. Naj vam povem, koliko je dr. Pikalo dal za spremembo predmeta državljanska etika (denar so si razdelili na nekem zasebnem inštitutu na FDV), ki je v resnici samoupravljanje s temleji marksizma? Milijon in pol evrov! Zato, da je spremenil nekatere stvari v tem predmetu in naziv predmeta.
Kaj je toliko stalo? Ne vem. Vam pa povem, kaj je milijon in pol: je toliko, da vsi na OŠ Prule, torej 67 zaposlenih, dobiva eno leto plačo, da pokrijemo vse prispevke, materialne stroške in še vsi učenci bi lahko zastonj jedli celo leto. A je prav?! To je on dal za en predmet. Pikalo je politolog, ni imel pojma, ni vedel, po čem je denar. Podjetja, obrtniki, delavci to vedo, vedo, da mora zato, da jaz dobim plačo, delati več ljudi (plačevati davke in prodati svoje produkte). Minister dr. Pikalo o tem nima pojma ali pa je povsem brezbrižen!
Zakaj je preveč birokracije? Vsak uradnik ugotovi, da je prenizko na plačilni lestvici in zato potrebuje še enega uradnika pod seboj, oni še enega in tako naprej raste piramida. Naj ministrstvo pove, koliko je zaposlenih, kajti mi ministrstvu odgovarjamo za štiri tisočinke delovnega mesta ali manj – vse mora biti usklajeno! Oni nas nadzirajo in sistemsko in sistematično centralizirajo vodijo do neskončnosti zato, da utemeljijo svoj obstoj, ker brez tega niso nič. Jih ni. Tako neumnih sistemov, govorim tudi o plačni politiki, najbrž ni nikjer na svetu, v birokratskem smislu ni bolj centraliziranega sistema.
Je večja možnost manipulacije? Oni ne manipulirajo, jim ni treba, oni so fevdalci, oni birokratsko ukazujejo! Oni so fevdalci, ki nam neprestano nalagajo novo delo, nič drugega niso. Ko s šole opozarjamo ministrstvo, ne dobimo odgovora. Nikoli! Jim ni treba, oni so brez odgovornosti, ker so predlagali neumne zakone in lepo živijo zaradi tega. Oni so s stališča šole kakor bog – nikjer jih ni, pa povsod delujejo, ne komunicirajo, ne popravljajo se, oni so že vse odločili, ne potrebujejo avtorefleksije, ker nimajo nobene odgovornosti.
Razburjeni ste... Sem, tako da komaj govorim... Samo dva primera: s knjižničnim fondom imamo leta in leta izgubo: mi kupimo knjige, deset staršev se odloči, da fonda ne bodo uporabljali in sami kupijo učbenike, mi pa imamo izgubo. Leta in leta opozarjam, toda mninistrstvo se dela, da izgube ni! To je fevdalen odnos, češ, kmet bo že prebolel! Pa denar. Šolam so razdelili denar za izplačilo plačnih nesorazmerij po tem, koliko aktivnih sredstev je na računu šole: tistim, ki so zapravljali in niso imeli nič na računu, so plačali vse, nekaterim nekaj, nam, ki smo gospodarni z družbenim denarjem, pa nič! To ni pravna država, to je fevdalizem in tisto božje v državi (po samoupravni socialistični metodi).
Poznate rešitev za čudno vrteči se svet, ki ne živi vrednot? (Nasmeh) Ne vem, ne vem. Rešitev bo v realnih zahtevah in v realni družbi. V zdravstvu je podobna slika, ljudje obtožujejo sistem za to, da so bolni, sami pa pijejo, kadijo, žurajo, ne naredijo nič. Tu je enako, mi bi morali usposobiti otroke za čisto realne življenske preproste stvari, to je smiselno. Veste, vsi ljudje imamo najboljše namene, pa ne uspemo, ker smo različno vzgojeni.
Ali se psihopata vzgoji – na njih v naši družbi opozarjajo ugledni ljudje. Pridobi se ga, seveda. Naš problem je, da proizvajamo več psihopatov - bolje rečeno asocialnih vedenj - kot nekoč. Ker otrok ne postavljamo pred realne naloge, ker jih preveč ali napačno hvalimo. V OŠ imamo statuse vrhunskega športnika, glasbenika pri desetletnikih, to so takšne neumnosti! Razumni starši, ki bodo otroka pravilno obremenili, bodo prišli skozi, drugi bodo imeli težave. V puberteti se vse sesuje, jasno, saj otrok ni lokomotiva, ki vleče vse vagone, mi pa kar dodajamo predmete. Noro, tega otroci ne morejo požreti!
