Kot pravi, je skrivnost v gledanju na življenje s svetle strani. Njegova zgodba je navdih za vse, ki se znajdejo v težkih situacijah, in klofuta vsem, ki zaradi mikrotežav obupujejo.
Boj in jeklena volja sta sestavna dela življenja 44-letnega Primoža Bitenca. Pred 27 leti se je hudo poškodoval v prometni nesreči. Znašel se je na nepravem mestu ob nepravem času, kot pravi. Nič kriv.
»Z mopedom sem se peljal skozi Rožno dolino – mimo študentskih domov. Pripeljal sem do postaje štirinajstice, ki nima izogibališča, zato avtobus ustavlja na cesti. Razvrstil sem se na sredino, da bi ga prehitel. V tistem trenutku je nekdo s stoenko bojda prehitel mene in avtobus. Ob tem je mene zapel za komolec. Z vso hitrostjo, brez zaviranja, sem sem zaletel v zadnji del avtobusa. Z okoli šestdesetimi kilometri na uro sem brez čelade priletel tako rekoč v zdi,« nesrečni oktobrski dan leta 1987, ki se ga sicer ne spominja dobro, opisuje Primož. Domnevni povzročitelj nesreče je s kraja dogodka pobegnil.
Primož je utrpel hude poškodbe. Zlomil si je obe stegnenici, levo celo dvakrat, imel je zdrobljeno koleno, delno ohromljeno levo stran telesa in hude poškodbe glave. Njegovo življenje je viselo na nitki.
Po slabem mesecu v komi je sledila dolga in naporna rehabilitacija v ljubljanski Soči. Sprva je imel težave z ravnotežjem, zbranostjo in govorom. »Lahko sem le šepetal in še to precej nerazločno,« pravi. Po nesreči več mesecev ni smel stopiti na noge. Zato se je pogosto šalil, da skupaj z nečakinjo, ki se je rodila pol leta pred njegovo nesrečo, tekmujeta, kdo bo prvi shodil.
Ko se je zgodila nesreča, je bil Primož dijak tretjega letnika srednje šole za strojništvo. Imel je sedemnajst let.
»Sedemnajst, sedemnajst mlad perspektiven kader, namesto glave avtobus,« ob tem parafrazira priljubljene Pankrte. Nato se ponovno vrne k temi in pove, da mu je psihologinja v Soči, ki ga takrat še ni dobro poznala, svetovala, naj se prepiše na lažjo šolo. »Rekel sem ji, da če sem se vpisal na strojno, jo bom tudi naredil. Ne zanima me nič drugega. In sem tudi jo. Vedno sem bil trmast, vztrajen in svojeglav,« ponosno pove.
»Pred nesrečo nisem imel opominov ali graje, ko pa sem ponovno šel v šolo, sem jih imel v prvi konferenci kar pet. Predvsem zaradi težav z zbranostjo, veliko stvari pa sem tudi pozabil. To me je povsem potolklo, ampak mi je na koncu nekako uspelo,« o enem najtežjih trenutkov življenja, iz katerega je kot ob drugih težavah izšel kot zmagovalec, pripoveduje Primož. Na vprašanje, kako mu je vedno znova uspelo iti naprej in kako mu je uspelo kljub pesimističnim napovedim zdravnikov okrevati, nima jasnega odgovora. »Na življenje vedno glej s svetle strani. Monty Payton je zakon,« se zasmeji.
Poleg dokončanja srednje šole si je med rehabilitacijo zastavil še nekaj ciljev. Želel si je ponovno naučiti voziti kolo, narediti izpit za avto in ponovno stati na smučeh. Dosegel je vse, čakajo ga le še carving smuči.
Največ posledic je nesreča pustila na Primoževi samozavesti, postal je bolj neodločen in kljuva ga dvom o samem sebi: »Tudi to se počasi popravlja, a ko se bo to uredilo, bom star že 80 let.« Pripovedovanje težkih življenjskih preizkušenj zavija v ironijo in šale. Poln je izvirnih dovtipov. Pravi, da je nepoboljšljiv pesimist oziroma optimist z izkušnjo. Primožev značaj je pravo nasprotje slovenskega nacionalnega značaja, ki je ob težkih trenutkih (pre)poln fatalizma, samopomilovanja in obupa. »Če bo šlo tako naprej, bo super,« razmišlja Primož in pripomni: »Rad bi si ustvari družino, ampak zdaj sem že malo star.« Ko se strinjava, da se danes vse življenjske prelomnice zgodijo pozneje kot po navadi, v svojem slogu pove: »Tokrat čas deluje meni v prid.«
