Matjaž Albreht, izvršni direktor in član upravnega odbora Alta Invest, zavrača navedbe, ki se pojavljajo v medijih. Trdi, da so namigovanja, da Matej Runjak deluje v interesu skupine Alta iz pozicije člana uprave Slovenskega državnega holdinga, neutemeljena in zlonamerna. Albreht poudarja, da je Runjak sicer bil zaposlen v družbi Poteza, vendar v obdobju, preden se je ta priključila Skupini Alta. To dejstvo po sebi ne more biti sporno, izjavlja Albreht, in ne predstavlja nikakršnega konflikta interesov.
Spomnimo, Mladina je poročala, da borznoposredniška hiša Alta prek svoje lobistične mreže dirigira prodajo osrednjega slovenskega okna v svet – Aerodroma Ljubljana. Z zvitimi potezami naj bi lastniki Alte v preteklem letu dosegli, da je država izgubila glasovalne pravice na skupščini Aerodroma. Tako so kljub večinskemu deležu države (sešteto posredno in neposredno obvladuje slabih 60 odstotkov delnic) septembra 2013 dosegli, da se je ustavila gradnja drugega terminala. Za to investicijo je Aerodrom imel privarčevani denar, a so si ga delničarji raje izplačali kot dividende, in to kljub temu, da je ministrstvo za infrastrukturo pred tem podalo mnenje, da je gradnja drugega terminala v javnem interesu.
Svojo vlogo je odigral Publikum Trezor, mali delničar z 2,72 odstotka delnic Aerodroma Ljubljana, ki pa po Albrehtovih navedbah ni nasprotoval gradnji drugega terminala kot taki. Nasprotovali so predstavljenemu naložbenemu načrtu; v nekaj skopih besedah smo izvedeli le, da naložba v skupni vrednosti 81 milijonov evrov naj ne bi bila ekonomsko upravičena, in to kljub temu, da si je Aerodrom poleg lastnih prihrankov zanjo (35 mil. evrov) zagotovil tudi evropska sredstva (17 mil. evrov), ki so zdaj izgubljena.
Kot drugi razlog nasprotovanja investiciji navaja, da je Aerodrom že dolgo predviden za prodajo. Začetki te namreč segajo v obdobje, ko je bil predsednik vlade Anton Rop. Takrat se je prvič sprejelo stališče, da Aerodrom ni strateškega pomena. Pozneje, pod vlado Alenke Bratušek, pa je državni zbor sprejel še privatizacijsko listo 15 podjetij, na katero so uvrstili tudi Aerodrom. Tedanji poslanci, med drugimi SD-jev Matjaž Han, pravijo, da so bili pod velikim pritiskom, saj da so jih ustrahovali s prihodom trojke. Za vodenje postopka prodaje je državni zbor zato pooblastil SDH, ki je izvedel tudi izbiro prodajnega svetovalca. Na nobeno od omenjenih dejstev Skupina Alta ali katera od z njo povezanih družb ni mogla vplivati, odgovarja Albreht.
Nadaljuje, da je 50-odstotni lastnik Skupine Alta, Publikum Holding, sicer res nastopal v vlogi svetovalca družbe Gruppo SAVE S.p.A. iz Benetk, ki se je zanimala za nakup letališča, a ta družba v končni fazi ni bila povabljena na zaključna pogajanja, saj njena ponudba ni ustrezala ciljem SDH. Nemškemu Fraportu je pri nakupu svetovala revizorska družba KPMG, ki je hkrati tudi njegov revizor. Direktor SDH Matej Pirc v tem ni videl potencialnega konflikta interesov.
Investicija v drugi terminal Aerodroma Ljubljane morebitnega kupca naj ne bi zanimala niti v primeru omenjene Gruppo SAVE niti v primeru aktualnega favorita za prevzem – nemške družbe Fraport. To kaže, da za nakup Aerodroma, ki sicer od nekdaj posluje z dobičkom (lani so zabeležili 5,2 mil. evrov čistega profita), dejansko ni mogoče najti strateškega partnerja, saj ga potencialni kupci očitno vidijo le kot regionalno podružnico, ki ne sme postati konkurenčna njihovim matičnim letališčem.
