»Pa tisto eksotično hiško in pod njo betonsko klet,« se je ženska spustila v nadrobnosti.
Molčal sem. Svojo zasebnost sem hotel zadržati zase.
»Bil si edini moški, ki me je nekajkrat pustil na cedilu,« je odkrivala svojo intimno plat.
»Ne vem, s kom govorim. Zapomnim si obraze, ne pa glasu,« sem se branil in čakal, da se bo predstavila.
»Se spominjaš? Bila sem noro zaljubljena vate. Ko sem maturirala, sem kupila vespo, se s tabo hotela odpeljati na morje …«
»Kje je že to? Pozabil sem.«
»Jaz pa nisem. Odbil si me, kot draguljar odvrže poškodovan diamant. Rekel si, da imaš moško družbo, da boš šel s prijatelji na morje. Prizadelo me je, zgrozilo. Izbral si pijančevanje s prijatelji namesto moje iskrene ljubezni. Takrat sem ti priznala, da se v meni vse podira. Ti pa si rekel, a veš, kaj si mi odbrusil!?«
Molčal sem, kajti v življenju sem izgovoril, naredil nešteto neumnosti.
»Ko sem ti rekla, da se v meni vse podira, si malomarno, zviška odgovoril: Ničesar ne gradi, pa se ti nič ne bo podrlo! Strašno! Pa tako sem bila zaljubljena vate, da bi te na vespi odpeljala na konec sveta.«
Molčal sem. Spomnil sem se. Takrat so me prijatelji pustili na cedilu. Odšli so brez mene, jaz pa sem vse poletje preživel v praznem mestu, na vročem asfaltu, sam.
»Kljub temu te nisem pozabila. Se spominjaš? Nekaj let pozneje, ko sem diplomirala na arhitekturi, sem se znova odpravljala na morje. Povabila sem te k sebi. Imela sem prefinjen izgovor.«
»Povabila si me v podstrešno stanovanje. Kupila si več dvodelnih kopalk, rada bi jih pomerila pred mano.«
»In kaj si storil ti? Rekel si mi, da sem seksualni manijak, da se je z mano nevarno družiti, ker sem stanovala pri starših, ki so me hoteli omožiti.«
Požrl sem slino. Tega o starših nisem vedel. Takrat nisem niti slutil, da sem ušel dvojni pasti.
»Jaz pa sem bila dalje zaljubljena vate. Po strokovnih revijah sem spremljala, kako si dokončal hišico in pod njo zgradil trden, moderen, protiatomski bunker.«
»Kaj bi rada?«
»Bila sem nora nate. Ti pa si me še naprej ignoriral. Se spominjaš? Neko popoldne sva se srečala v mestu. Prišla sem s Primorskega, imela sem demižon terana. Stala sva v bifeju, ker ni bilo prostora, in pila. Bil si duhovit. Šarmanten. Enkraten. Ko so te začele boleti noge, sem predlagala, da greva k meni. Imela sem francosko posteljo. Gladko si me odbil.«
Bože, to je ona, sem se spomnil. Na arhitekturi sem bil njen profesor. Imela je pobalinski trmasti značaj, obenem pa strašno ambiciozne zamisli. Bila je znana po svojih ekstravagantnih pričeskah in modi.
»Nisem te mogla preboleti. Nisem se poročila. Ko sva se srečala na jubilejnem plesu arhitektov, sem mislila, da boš plesal z mano. Raje si sedel in pil. Ko je bil na sporedu ples za dame, sem prišla pote. Privila sem se k tebi, kot primorska vinska trta okrog količka. Potem sem se odmaknila, razprla belo obleko, pokazala čipkasto črno spodnje perilo. Vedno si trdil, da te to od vseh stvari na svetu najbolj vznemirja. Ti pa si poklical varnostnike, ki so me vrgli iz lokala kot kakšno lajdro.«
»Oprosti,« sem spravil iz sebe.
»Nič hudega. Še vedno sem zaljubljena. Morda ne veš, postala sem šefinja za mestni urbanizem. Zato sprašujem: ali je tvoja podkletena hišica pozidana?«
»Igraš se inšpekcijo?« sem ostro rekel, kajti začutil sem užaljeno nevarnost, grožnjo maščevalne ženske.
»Preselila se bom k tebi,« je končno rekla.
»Zakaj pa?« sem bleknil v tri dni. Nisem je razumel. Po vseh teh letih ignoriranja, zavračanje gorečih čustev se je hotela preseliti v k meni. Morda zato, ker sem ji od vseh moških, ki jih je srečali, ostal najbolj nedosegljiv.
»Ni nobena platonska ljubezen, samo varnostni razlogi,« je prebrala moje misli.
»Kako bi mogla živeti s človekom, ki te je ves čas ignoriral?« sem bil osupnjen. Takšne trmaste količine ljubezni nisem pričakoval. Mislil sem, da so se najini odnosi razvodeneli, da je pozabila žalitve. Ženska najbolj zameri moškemu, v bistvu nikoli ne odpusti, če jo moški zavrne.
»Si slišal za asteroid?« je postavila konkretno vprašanje.
»Misliš kamniti objekt v sončnem sistemu? Nekakšen sončni zob!?«
»Približuje se nam s hitrostjo petnajst kilometrov na sekundo.«
»In kakšno zvezo ima to z mano, z nama?«
»Zgradil si betonsko klet, v katero se bova skrila in preživela udarec asteroida v zemljo.«
»Nisem je gradil zate.«
»Varaš se. Zgradil si jo na črno. Če te prijavim, ne boš imel ne hišice ne podkletenega bunkerja. Pridem čez pol ure. Z demižonom terana, brez spodnjega perila. Z ljubeznijo, ki se bo končno uresničila …«
»In kdaj bo ta asteroid treščil v zemljo?«
»16. marca 2880. leta,« je odgovorila precizno. »Imela bova ogromno časa. Vse bova nadoknadila.«
»Pa veš kdaj je to? Čez osemsto let! Pridi takrat!«
Zmotil sem se. Človek se usodi ne more izogniti. Asteroid je čez pol ure ljubeznivo, z demižonom vred treščil v podkleteno hišico.
