Napoleon in Hitler sta klasična primera: prišla sta do ruske meje oziroma Sovjetske zveze, kjer ob cestah niso postavili zimskih količkov, in njuni armadi sta se zgubili v ruskih stepah. Navpične ceste, od severa na jug, znana je jantarjeva pot, so bile turistične ceste. Po eni od njih smo se napotili na jug.
Cariniki na meji so bili prijazno pedantni. Hoteli so vedeti, če nosimo s sabo mamila, orožje, protidržavno razpoloženje.
Prišli smo v državo, kjer si je žena za krone, in ne za evro, kupila bižuterijo, kot spomin na začetek veselega potovanje, zasluženega oddiha. Trajalo je do večera, da smo se izvili z mestnih ulic zlate prestolnice na avtomobilsko cesto. Ko smo pripeljali pod večer v drugo deželo, je zmanjkalo avtomobilske ceste. Vozili smo se po dvosmerni ozki poti, ki je bila najbolj podobna sprehajalni stezi v našem mestnem parku. Avtomobil je skakal, ko da bi plesal štajersko polko, počila je guma, ostali smo na cesti. Zapeljal sem na travnik, menjal gumo. Trajalo je nekaj ur, da so me spustili nazaj v kolono, ki se je po polževo vlekla na jug.
Cariniki na meji so bili prijazno pedantni. Hoteli so vedeti, če nosimo s sabo mamila, orožje, protidržavno razpoloženje. Žena je potegnila iz torbice tablete proti živčnosti. To je bilo dovolj, da so nas postavili na stranski tir, proučevali vsebino tablet, morda poslali celo v laboratorij, saj smo čakali na pozitivne rezultate vse do jutra. Ko so ženi vrnili tablete, je takoj dve popila, da bi dokazala, da niso škodljive, strupene.
Hčerki je dobro uro vožnje po cikcak gozdni poti postalo slabo. Ustavili smo se, žena je bila živčna, hotela se je kopati na morju, prižgala je cigareto, si premislila, odvrgla čik, raje vzela novo tableto.
Telefoniral sem lastniku apartmaja na morju, da bomo zamudili, a nisem dobil signala. Na ostrem ovinku se je bila zgodila prometna nesreča, morali smo na obvoznico. Dobili smo specialko, da se med potjo ne bi zgubili. Začelo je rahlo deževati. Pod starim hrastom smo obstali, da si spočijemo. Sin je bil žejen, pil je deževnico, ki je padala s širokih listov. Nenadoma smo zaslišali lomastenje, čudne živalske krike. Zlezli smo v avtomobil, zaprla okna, buljili v temo. Hčerka ni mogla najti baterije, tako nismo videli, kdo je hodil okrog našega avtomobila, ga zazibal, odlomastil v gozd. Zjutraj smo pred nosom zagledali tablo, ki je opozarjala, da smo v nacionalnem parku, kjer bivajo med drugim tudi medvedje. Žena je vzela novo tableto za pomiritev. Nekako sem tudi sam postal živčen, namesto da bi se vrnil na avtomobilsko cesto, sem se znašel pred velikimi slapovi. Sin je takoj ugotovil, da so tukaj snemali kavbojske filme, hotel je videti, kje je vigvam Winnetoujeve sestre No Šči, lepe Indijanke. Trajalo je nekaj časa, da smo mu dopovedali, da Apači ne živijo več tukaj. Bili smo lačni, pa smo kupili trdi sir in ga glodali med vožnjo. Hčerki je dobro uro vožnje po cikcak gozdni poti postalo slabo. Ustavili smo se, žena je bila živčna, hotela se je kopati na morju, prižgala je cigareto, si premislila, odvrgla čik, raje vzela novo tableto. Trava pred nami se je vnela, doživeli smo gozdni požar. Klicali smo na pomoč. Žena nas je prosila, naj bomo tiho, da se ne bi vrnil medved in bi bilo našega potovanja konec.
Gasilci so prišli z zamudo, omejili požar, pošpricali so nas do kože, nas vzeli s sabo, da se ne bi prehladili. Gasilski avtomobil je vozil divje, na ovinku je voznik v zadnjem trenutku zagledal medveda, kako je pešačil čez cesto. Zavrl je, se izognil zaščiteni živali in tresnil v skale. Žena si je razbila zobe, sin in hčerka sta jo odnesla s podplutbami, sam sem dobil ureznino na čelu. Čez noč so nas zadržali v lokalni bolnišnici, pripeljali pred vrata naš volvo, nam pokazali bližnjico na avtomobilsko cesto. Po dobri uri vožnje se je stemnilo, kot da smo v predoru. Lokalni radio je opozarjal, da se je pojavila pijavica, pojma nisem imel, kaj to pomeni, dokler nas ni v ravnici zajel vrtinec, ki je pometal in požiral vse pred sabo, kot ogromen sesalec. Naš avtomobil je dvignilo, zasukalo in odvrglo. Pritisnil sem na plin, da bi se čim prej izvlekel iz naravnega pojava. Po dobri uri vožnje me je sin opozoril, da smo tukaj že bili. Pred nami je bila lokalna bolnišnica. Zasukalo mi je avtomobil in jaz sem enostavno pritisnil na plin. Žena me je gledala izpod obrvi in se skušala krotiti kot kača, preden sikne in človeka spremeni v truplo. Pijavica je odšla, vrtinčasti lijak je izginil, neurje je ostalo. Dež je bil čedalje gostejši, čez cesto so tekli potoki rumene vode, odnašali zemeljski drobir, pesek. Neurje je zalilo cesto, nisem si upal voziti po vodi, kdo ve, če ni kje kakšna zahrbtna luknja, v katero bi lahko padli, da nas noben hudič ne bi več rešil. Žena se je začudila, da sem začel preklinjati, prosila me je, naj pokličem lastnika apartmaja, policijo, gasilce, kogar koli, samo da pridemo čim prej do cilja.
Pomislil sem, da ga je morda zadela strela ali kap. Izrekel nam je dobrodošlico, povabil v apartma. Ta je plaval v vodi.
Po nekaj urah je nevihta prenehala, vetrovi so odgnali meglo, zbistrili pogled, hčerka je zagledala morje. Zgodbe iz prospektov o sinjem morju so se razblinile. Pred sabo smo zagledali morje, kot da bi kdo zlil vanj neužitno belo kavo. Hčerka je rekla, da je to Rumeno morje, da smo zgrešili cel kontinent. Stisnil sem zobe in vozil dalje, do cilja. Našli smo hišico ob morju, s teraso in vinsko trto; Andersenovo pravljica za odrasle. Po stopnicah smo prišli do hišnih vrat. Lasnik apartmaja je bil čudno razpoložen, pol obraza se je veselilo, druga polovica je bila zagrenjeno temna. Pomislil sem, da ga je morda zadela strela ali kap. Izrekel nam je dobrodošlico, povabil v apartma. Ta je plaval v vodi. Hčerka je vzhičeno kriknila:
»Imela bom vodno posteljo!«
»Ničesar ne boste imeli,« je izustil lastnik apartmaja.
»Vi ne veste, kaj vse smo doživeli, kako smo potovali, kako smo utrujeni, kako se želimo čim prej okopati.«
Pred vhodom v prostore smo si nataknili natikače, morje je bilo pred nosom. V bližnji kapelici je ura odbila poldne.
»Slišali ste uro. Opoldne vam je pretekla rezervacija.«
»Kaj?« sem vprašal, kot da ga ne bi razumel. »To je nesporazum.«
»Poglejte v papirje,« je bil neizprosen lastnik apartmaja.
Žena je neuravnovešeno pojedla zadnje tablete, hčerka je planila v jok, sin si je sezul natikače, jih vrgel staremu pod noge.
»Dalmatinec je najbolj srečen, če tuji turist vplača vnaprej, potem pa ne pride. Vi ste sicer prišli, a ste zamudili.«
»Bil je to najlepši biser, ki sem ga v življenju doživela,« je frfrala žena zagrenjeno. In dodala z razredčenimi zobmi: »Gremo.«
Hčerka je skozi solze očitajoče rekla materi. »Zdaj imaš popolno kolekcijo: naš jantar, praško bižuterijo in jadranski biser.«
»Iz njih si boš lahko naredila umetne biserne zobe,« je dodal popolnoma razočaran sin.
Ostali smo brez komentarja, brez apartmaja, brez počitnic.
