Ugotavljam, da ljudje drug drugemu redko privoščijo kaj dobrega. Tretjo osebo množine uporabljam, ker me to dejstvo pušča osuplo in pogosto v nejeveri naivnega bebca, ki ne dojema prav, »kako gredo stvari«. Enostavno ne spadam v ta film.
Da ne bom izpadla licemersko, tudi meni se zgodi, da me stisne v prsih, ko vidim, da gre nekomu veliko bolje od mene. Pa to ni nevoščljivost, ampak nekakšen občutek nepravičnosti.
Planet za zavistna, škodoželjna bitja?
Zakaj, hudiča, jaz ne morem tako živeti? Kaj delam narobe, kje sem ga polomila, zakaj imam zapleteno življenje, medtem ko nekomu drugemu očitno vse teče kot po maslu brez pol toliko truda, kot ga sama vlagam v to, da bi si ga za silo uredila? Zakaj mi, vsakič ko dobim občutek, da se stvari normalizirajo, nekaj spodnese stopala? Zakaj se, vedno ko mi uspe prihraniti nekaj denarja, na vidiku pojavi nepredviden strošek?
Morda gre tukaj za občutek manjvrednosti pred nekom, ki ima na videz vse. Za občutek krivde v smislu, da nekaj počnem narobe.
Vendar pa je privoščljivost, na katero ciljam, veliko več od tega. Opazujem, kako se nekateri ljudje tiho veselijo ob spodrsljajih in nevšečnostih svojih bližnjih. Kako celo radi, če se le da, pripomorejo k takemu razvoju dogodkov, ki bo sočloveku povzročil težave.
»Nisem navajena hvaležnosti. Sploh ne za tako malenkost.«
Ta teden me je prijateljica presenetila z darilcem, ker naj bi ji dala dober nasvet glede osebnega zavarovanja. S tem naj bi ji pomagala precej prihraniti. Moj odziv na njeno gesto je bil sprva osuplost. In priznam, da mi je bilo precej toplo pri srcu. Nisem navajena hvaležnosti. Sploh ne za tako malenkost, vsaj meni se je zdela. Zdi se mi samo po sebi umevno. Če vem nekaj, kar bi nekomu lahko pomagalo, to navadno povem. Ko sem ji začudeno rekla, da darilo res ne bi bilo potrebno, mi je povedala, da ji te informacije ni hotel povedati nihče drug. Tudi uslužbenci na zavarovalnici ne. Kar po svoje še razumem, saj bi bilo zavarovalnici po načelu gnilega kapitalizma gotovo bolj v prid, da bi nekdo plačal več, kot je nujno potrebno. Take stvari me na žalost nič več ne čudijo.
Pač pa sem se vprašala glede ostalih (so)ljudi. Naj poudarim, da je bil moj nasvet nekaj, za kar lahko rečem, da je stvar splošne prakse. Nobenih podrobnih proučevanj zavarovalniških protokolov. Pravzaprav sploh ne vem, od kod mi ta podatek. Verjetno te stvari vem, ker so dejansko v splošni rabi.
Torej vprašanje. Zakaj ji ni hotel tega povedati nihče drug? Ali je to tiha zahrbtna privoščljivost, o kateri sem začela razglabljati? Tista, ki samo čaka, da se bo nekomu nekje zalomilo? Potuhnjena, s prijaznim obrazom? Ignoranca v pričakovanju nesreče nekoga drugega? Pokvarjena tekmovalnost? Češ: če vidim, da gre nekomu še slabše od mene, se zato počutim sam pri sebi malenkost bolje?
Kje je krščanska solidarnost? Empatija? Čut za sočloveka? Zadovoljstvo ob tem, ko vidiš, da je nekomu nekaj steklo, da je razrešil problem, da mu gre dobro?
Oprostite mi, prosim, tega resnično ne razumem. Ampak to je verjetno zato, ker nisem s tega planeta. Ta planet je očitno ustvarjen za zavistna, škodoželjna bitja, ki uživajo med metanjem polen pod noge drug drugemu.
*Kolumna izraža stališča avtorja in ne uredništva časopisa Svet24.
