Na poplavljenih območjih na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji, kjer so se vode umaknile, se zdaj ubadajo z drugimi težavami: z nevarnostjo, da izbruhnejo nalezljive bolezni ne le zaradi razpadajočih trupel živali, temveč navala glodavcev in predvsem nešteto komarjev. Odgovorni v omenjenih državah se zavedajo nevarnosti, zato jih stalno nadzorujejo. Najbolj nevarni so tigrasti komarji, ki prenašajo bolezni. Tudi pri nas so ti krvosesi, ki pikajo čez dan, že precej pogosti.
Tigrasti komar je sicer doma na območju južne Azije, vendar se mu je v zadnjem desetletju uspelo naseliti skoraj povsod. Nanj naletimo na Malti, na Hrvaškem in tudi v Sloveniji, po vsem svetu. Izjema je menda le Antarktika, pa še to le zaradi vremenskih razmer, ki mu ne ustrezajo. Tudi tigrasti komar namreč za svoje razmnoževanje potrebuje vodo, najraje stoječo, lahko pa tudi umirjeno tekočo. Samice so večje od samcev, ki se tudi hranijo z nektarjem. Samo komarji ženskega spola potrebujejo kri za to, da lahko izležejo jajčeca tik ob vodi. Tigrasti komar je agresiven in v enem dnevu napade več ljudi. Zelo težko ga je ujeti oziroma uničiti, če ga med pikom zasačimo. Sam po sebi ne bi bil nevaren, zoprn je samo njegov pik. Nevaren je predvsem zato, ker prenaša nekaj hudih nalezljivih bolezni, med njimi virus zahodnega Nila, rumeno mrzlico, dengo in čikungunjo, če naštejemo najpogostejše. Komar med srkanjem krvi vsrka tudi virus bolezni in ga potem prenese na svojo naslednjo žrtev. Če dnevno napade deset ljudi, to pomeni deset na novo okuženih. Sicer je res, da večina okužbo prenese brez težav, vendar pa smo ljudje čedalje občutljivejši. Zadostuje že psihični stres, pa je imunski sistem oslabljen.
Virus zahodnega Nila, ki smo ga v povezavi s tigrastim komarjem že srečali, povzroča vročino, glavobol, utrujenost, bolečine v mišicah, pa tudi slabost in bruhanje ter izpuščaje. V hujših primerih, pri manj kot odstotku ljudi, se lahko razvije nevrološka bolezen. Večina okuženih ne dobi znakov bolezni, preboli jo s tem, da obrambni sistem izloči viruse, preden bi lahko naredili škodo. V večji nevarnosti so majhni otroci in starejši ljudje ter bolniki, predvsem tisti, ki morajo zaradi svojega zdravstvenega stanja jemati zdravila, ki zatirajo imunski sistem (imunosupresorje). V hujših primerih se lahko razvije vnetje možganov (encefalitis), zahodnonilski meningitis ali vnetje možganskih open, pa tudi vnetje hrbtenjače oziroma vsega skupaj. Lahko se razvije bolezen, ki je zelo podobna poliomielitisu. Bolnik lahko doživi akutno paralizo. Na srečo je to zelo, zelo redko. Naravni sovražniki tigrastih komarjev, ki prenašajo virus zahodnega Nila, so ploščati črvi, nekatere glivice in tudi pajki.
Virus rumene mrzlice je drugi virus, ki ga lahko prenašajo tigrasti komarji. Zanj so značilni vročina, mrzlica, izguba apetita, slabost, bolečine v mišicah, posebej v hrbtnem delu, glavobol. Po nekaj dnevih se stanje izboljša, to traja kakšen dan ali dva, nakar se lahko znova poslabša z bolečinami v trebuhu, poškodbami jeter (rumena barva kože), bolnik je v nevarnosti, da bo krvavel, pojavijo se težave z delovanjem ledvic. Ta druga, toksična faza se pojavi pri okrog 15 odstotkih bolnikov z omenjenimi bolečinami v trebuhu, pojavijo se lahko krvavitve v ustih, v očeh in v prebavilih. Bolnik lahko začne bruhati kri (od tod špansko ime bolezni: črno bruhanje). Pri 20 odstotkih bolnikov je toksična faza smrtna, sicer pa je smrtnost triodstotna. Človek, ki je okužbo rumene mrzlice prebolel, postane nanjo imun. Najbrž ni treba posebej poudarjati, da medicina zoper oba omenjena virusa nima zdravil, okužbe ne more zdraviti drugače kot zgolj podporno, z lajšanjem znakov bolezni. Zoper rumeno mrzlico pa se je mogoče cepiti.
Virus denge, tudi ene od vrst vročic, ki se kaže podobno kot pri prej opisanih okužbah, je tretji. Zanj so posebej značilne bolečine v mišicah in sklepih ter ošpicam podoben izpuščaj. Zelo redko pride do hemoragične mrzlice, kar pomeni, da začne bolnik krvaveti, izgublja večje količine krvi, ker se število krvnih ploščic (ki zgoščujejo kri) nevarno zmanjša. S tem pa mu pade tudi krvni tlak. Tudi tu je zdravljenje zgolj podporno. Omeniti velja, da se je s širitvijo tigrastih komarjev po vsem svetu število okuženih in zbolelih za dengo od leta 1960 do danes zelo povečalo: s 50 milijonov na 528 milijonov okuženih vsako leto. Tudi za dengo velja, da bolj ogroža majhne otroke, starejše ljudi in bolnike. Da je v Afriki zaradi nje večja smrtnost, je vzrok okuženost z virusom HIV. Inkubacijska doba pri dengi je od tri dni do dva tedna, večinoma pa traja od štiri do sedem dni. Bolezen poteka v fazah, začne pa se z zelo visoko vročino (tudi več kot 40 stopinj Celzija). Zdravil proti virusu denge ni, cepiv pa tudi ne.
Čikungunja je manj znana, vendar kar pogosta. Od okužbe do razvoja bolezni navadno traja od dva do tri dni (lahko pa od le od dan do 12 dni). Tudi ta bolezen se začne z zelo visoko vročino, pojavijo se izpuščaji predvsem po trupu, lahko tudi po okončinah (pogosteje so to noge). Vročina lahko traja dva dni, potem se umiri. Tisto, kar je pri tej okužbi najbolj obremenjujoče, so bolečine v mišicah in sklepih, zelo podobne artritisu. Včasih ne izginejo še nekaj let po okužbi.
Tigrastim komarjem se je torej najbolje izogibati. Toda to je veliko lažje reči kot storiti. Predvsem se je treba zaščititi s sredstvi, ki jih odganjajo. Repelenti naj bodo razmeroma močni. Posebej dobro je treba poskrbeti za otroke, starejše in bolnike. Če je možno, naj bodo oblečeni v oblačila, ki pokrivajo večji del telesa. A resnici na ljubo tudi tanke poletne tkanine niso vedno zaščita. Zato je pač treba poseči po sredstvih za odganjanje komarjev. Če bi se po kakšnem naključju znašli na prizadetih območjih, kjer je komarjev na milijone, se je najbolje oskrbeti z močnejšimi repelenti, ki jih lahko kupite v lekarni.
