Dobrota in solidarnost ne nosita nacionalnih oznak
Piše: Majda Potrata (SD)
V Sloveniji imajo humanitarne organizacije dolgoletno tradicijo. Zaradi obvladovanja utečenih in predpisanih postopkov, dobre organiziranosti in izkušenosti se običajno na elementarne in druge nesreče odzovejo prve. Praviloma se tudi ljudje hitro in množično odzivamo na človeško nesrečo. Tega dejstva ne more izničiti in zbanalizirati noben posameznik, noben čivk. In ne spomnim se, da bi kdaj ljudje odrekli pomoč soljudem v stiski, tudi popolnoma neznanim in v oddaljenih koncih sveta. Še več, mnogi se kljub nevarnosti odpravijo pomagat na kraj nesreče in tvegajo celo svoje življenje. Dobrota in solidarnost ne nosita nacionalnih oznak, sta univerzalni vrednoti, ki bi ju morali ceniti in spodbujati. Če je reakcija nanju nacionalizem in diskriminacija, je to nedostojno in nedopustno. Ko se bo voda umaknila, ko se bodo posnetki poplavljenih območij ter človeške nesreče in nevarnosti umaknili drugim novicam, bodo naša pomoč, solidarnost in skrb za ljudi še pomembnejše. Kajti odpravljanje posledic bo dolgotrajno, življenje se v poplavljenih krajih ne bo vrnilo v utečene kolesnice tako hitro, kot se bo umaknila voda v struge. Obe državi, zlasti Bosna in Hercegovina, tudi ne moreta računati na mehanizem Evropske unije za civilno zaščito in pomoč ter pomoč solidarnostnega sklada EU, kot so in kolikor so do obojega upravičene članice EU. Pregovorna solidarnost naših državljank in državljanov ni nikoli poznala nepremostljivih ovir in predsodkov. Obžalujem, da sta v glavah in srcih tistih, ki bi morali biti zgled krčanske ljubezni in glasniki medčloveške povezanosti, politikantstvo in ideologija preglasila sočutje.
Piše: Matej Tonin (NSi)
Ob hudi naravni katastrofi, ki je prizadela Bosno in Hercegovino, Srbijo ter tudi Hrvaško in v kateri so bili številni v trenutku ob vse premoženje, za katero so ob skromni plači delali več let ali desetletij, se je v teh državah sprožil val solidarnosti. V NSi smo veseli, da je ta val sočutja zajel tudi Slovenijo: vsepovsod se pojavljajo pobude za zbiranje pomoči. Kako dragocena je, vsak dan pričajo izrazi zahvale iz prizadetih krajev. Zato ne moremo razumeti tvitov, v katerih se kažeta nerazumevanje hude stiske ljudi in pomanjkanje občutka za pomoč. Prav ljubezen do bližnjega je tista lastnost, po kateri naj bi prepoznali kristjana. Če se je nekdo popolnoma posvetil služenju krščanskemu občestvu, potem so takšni tviti še toliko bolj neprimerni. Na nesprejemljivost pisanja so opozorili številni odzivi, tudi med vernimi. Vendar pa neprimerne izjave enega duhovnika ne moremo posploševati na vse. Številni duhovniki in krščanske civilnodružbene organizacije, zlasti Karitas, so se iskreno angažirali pri zbiranju sredstev in materiala pomoči potrebnim.
