Na Policijski upravi Ljubljana so nam potrdili, da so pretekli teden obiskali UKCL ter zasegli dokumentacijo v zvezi z dogodki ob hospitalizaciji in smrti deklice Pike Hrastar. Dogajanje preiskujejo, da bi ugotovili, ali se je zgodilo katero od kaznivih dejanj, denimo povzročitev smrti iz malomarnosti.
Lahko pričakujemo, da se bo z omenjenimi dogodki ukvarjalo tudi tožilstvo zdravniške zbornice, ko bo seveda postopek pri organih pregona končan. Vse to daje upanje, da se bo dogajanje na otroški srčni kirurgiji razjasnilo, razmere pa uredile. Glede na to, da se je vodstvo UKCL odločilo, da medijem ne bo dajalo več izjav, dokler ne bo o problematiki spregovoril svet zavoda (kar naj bi se zgodilo prihodnji mesec), so vse informacije, ki jih boste v nadaljevanju prebrali, neuradne, vendar pa iz zanesljivih virov.
Na žalost so trenutno razmere v UKCL, zlasti v vodstvenih krogih, takšne, da si zdravniki in drugo osebje ne upajo spregovoriti na glas. Pravzaprav se nekateri bojijo lastne sence. Prišlo je celo tako daleč, da so opozorili novinarje, naj bomo previdni.
Ne smete operirati v Ljubljani! Na začetku prejšnjega tedna so v UKCL dobili obvestilo iz Padove, da tamkajšnja ustanova svojim kirurgom prepoveduje, da bi prišli operirat v Ljubljano. S tem so se zaprla še ena vrata: dr. Šehić ne bo operiral iz znanih razlogov, Nemci bodo to še naprej počeli, a samo v Münchnu, pogodba z dr. Mishalyjem poteče oktobra letos (pravi čudež bi bil, če bi se kljub vsemu, kar se mu je zgodilo in kar mu je bilo rečeno v Ljubljani, do takrat še pojavil v UKCL), domači mladi kirurgi z izjemo dr. Blumauerja pa niso dovolj izurjeni, da bi lahko operirali samostojno. Izvedeli smo tudi, da so se v hudi krizi v vodstvu UKCL spomnili na dr. Janeza Vodiškarja, ki dela v Aachnu v Nemčiji in ki naj bi bil pripravljen priti operirat v Ljubljano. Po nekaterih informacijah naj bi dr. Vodiškar prvo, nujno operacijo opravil pretekli petek. Vendar je ni, ker so jo zaradi izboljšanja otrokovega stanja (šlo je za novorojenčka) odpovedali in verjetno preložili na pozneje.
Slovenska otroška srčna kirurgija je uničena! Ko smo povprašali nekaj strokovnjakov, kaj si mislijo o možnosti, da bi odslej v Ljubljani operiral dr. Vodiškar, so samo zmajevali z glavo. Če torej sklenemo: ta trenutek v Sloveniji ni (več) človeka, ki bi lahko operiral otroke s prirojenimi srčnimi napakami. To v resnici pomeni, da je slovenska otroška srčna kirurgija uničena. Nove ni lahko spraviti skupaj. Ne gre le za dobrega kirurga, temveč za celotno skupino ljudi, ki pri tem sodelujejo.
Strokovnjaki so nam tudi povedali, da se intenzivisti, na primer, že zelo dolgo niso dodatno izobraževali in da bi to nujno potrebovali, če bi hoteli dobro skrbeti za bolnike pred operacijami in po njih. Tisti, ki bi to skupino vodil, bi torej moral dobro poskrbeti za izobraženost in izurjenost ekipe. Dr. Klokočovnik pa od začetka, ko je oddelek prevzel, na to (tako kaže) še pomislil ni, ko je po Evropi med svojimi prijatelji in znanci iskal kirurga, ki bi bil pripravljen delati v Ljubljano.
Kje je korupcija?
Mark Žitnik, oče tistega otročka, ki so ga operirali v tujini, zaradi česar naj bi dr. Blumauerja sumili korupcije, nam je povedal, da so preiskovalci obiskali tudi njega in mu zastavili nekaj vprašanj. Tako imenovana komisija za interni nadzor v UKCL, ki so jo sestavljali dr. Tomaž Podnar (ta je komisiji predsedoval), dr. Samo Vesel in dr. Gorazd Kalan je namreč zapisala, da »se vsiljuje sklep, da je bila napotitev otroka na stroške ZZZS na zdravljenje v tujino protiusluga za aktivno podporo, ki sta jo v javnosti dr. Blumauerju zagotavljala otrokova starša«.
Zanimivo bi bilo izvedeti, kako si je komisija razložila, zakaj je dokument, da gre ta otrok na operacijo v Izrael, podpisal tudi dr. Geršak. Ali pa, ko smo že pri tem, dr. Pleskovič. Omenjenih sicer ni osumila korupcije, kaznovala pa je le enega od njiju. Mimogrede, največ pritožb, ki jih je v zadnjih nekaj letih napisal dr. Podnar in pošiljal vodstvu UKCL v prejšnji in sedanji sestavi, je bilo zoper dr. Blumauerja. Dr. Geršak kot tedanji predstojnik oddelka je svoje nadrejene opozoril na dogodke, predvsem na to, da dr. Podnar zavrača preiskovanje malih bolnikov celo v smrtno nevarnih situacijah. Dr. Podnar (ko je bil še predstojnik otroške kardiologije) se je v nekem trenutku tudi odločil, da kardiologi ne bodo več v stalni pripravljenosti (se pravi, da jih pokličejo, če je otrok v nevarnosti), dokler jim ne povečajo dodatka za to.
Njegov predpostavljeni je moral razmišljati o alternativnih možnostih: da bi kritično bolne novorojenčke in dojenčke vozili v tujino. Ko je dr. Podnarju potekel mandat vodje otroške kardiologije, se tedanja strokovna direktorica dr. Brigita Drnovšek Olup ni odločila, da ga predlaga za ponovno imenovanje. In prav ta zdravnik je predsedoval komisiji internega nadzora, ki naj bi objektivno ocenjevala ravnanje dr. Blumauerja in dr. Geršaka – na temelju te ocene sta oba dobila opomin pred odpovedjo delovnega razmerja.
Dejstvo je, da je vse to uničilo dober program otroške srčne kirurgije, ki se je oblikoval kar nekaj let, s tem je bilo vrženih stran na tisoče evrov davkoplačevalskega denarja, globoko so užalili tujega strokovnjaka ter uničili tudi skoraj vse možnosti, da bi bil k nam pripravljen priti še kdo. Vsaj za nekaj časa, dokler se stvari malo ne pozabijo. Ljudstvo bi rado vedelo, kdo bo za to odgovarjal.
