Križevniška ulica v Ljubljani. Urejene klopce z izbranimi napisi čedalje bolj živega Srečka Kosovela, ki jih krasijo izbrane rože v velikih cvetličnih loncih. Čudovita fasada lepe in urejene Ljubljane. Umetno ustvarjeno pravljično vzdušje. Za enimi od vrat na tej ulici pa najdemo nepotvorjeno zgodbo. Kot koprive in plevel, ki rastejo na neokrnjenem igrišču, ki ga je pozabil čas. A tako živ, zgovoren in privlačen.
Za zeleno pobarvanimi vrati ustvarja umetnica dolgih oranžnih, naravno skodranih las. Obljubljajo nekaj divjega, neukročenega, nemirnega, izmuzljivega. Po to smo tudi prišli za dvojna vrata, ampak presenečeno uzrli pomirjeno ustvarjalko. Neco Falk. S soustvarjalci (Narat, Gombač, Golob, Ženko, Mujezinović) je pri založbi Pivec izdala novo ploščo. Čas je, da popisanemu listu glasbenice, fotografinje in slikarke še kaj dodamo.
Nič ne gre na silo. Pride čas
Zahotelo se ji je nekaj več pozornosti nameniti glasbi. Vendar to ni nobena vrnitev, pove, je samo želja, ki se je izpolnila. Nič na silo. Prišel je čas. Kot je prišel pred tem za slikarstvo. Predlani je diplomirala. Še en dober zgled, da nikoli ni prepozno. V galeriji Vžigalica je imela razstavo. Miza, kjer živi, je še danes polna študijskega gradiva in čaka, da ga bo pospravila. Toda preveč pospravljanja, predalčkanja ne mara, ker potem nič ne najde. Tako kot druge reči se je tudi zadnja plošča zgodila spontano. »Zgodil se je Narat,« (Op. a: Boštjan Narat, filozof in glasbenik, ki je pred več kot desetletjem začel tudi glasbeno zasedbo Katalena, je avtor Necinih pesmi.) Ob Boštjanu štiričlansko zasedbo novega glasbenega projekta, ki nosi naslov Od daleč, zastopata Boštjan Gombač in Žiga Golob.
Lepa je
Preseneti me njena lepota. Ustvarja že od leta 1969, ko je prvič nastopila na festivalu mladih v Hali Tivoli, in že kmalu zatem izdala prvi album šansonov, še preden so prišle na vrsto Muce Kajetana Koviča, pa Vsi ljudje hitijo Andreja Šifrerja in vseskozi ob Neci zelo prisotni odlični glasbeni aranžer Jerko Novak, ki ga nikoli ne pozabi omeniti, kot tudi drugih soustvarjalcev ne, kar je še en pokazatelj, da ni tiste vrste, ki bi le sebi pripisovala zasluge za vse uspehe. Pričakuješ, da bo videti vsaj malo utrujena, naveličana, pa preseneti. Še najbolj njena notranja pomirjenost in občutek, da je vse prav, kot je. Zven glasu in barve, v katere je odeto njeno telo, okolje, v katerem slika. Vse se zliva. Z lasmi na njeni glavi vred. Osredotočim se nanje.
Lasje
Barva jih s kano iz Irana. Sama. Kakopak. »Saj sem rekla, da še nikoli nisem bila pri frizerju.« Lasje so res bujni. Vzbujajo spoštovanje. Do takih las ne moreš s silo. Pove, da si jih je včasih spletla v kitke, zdaj pa jo krasijo taki, kot so. So del njene identitete. »Sama sebe upravljam. Svojo glavo in lase na glavi. Nobene čarovnije ni tu.« Se mi je zdelo, da tudi sicer ne mara, da šarimo po njej, da ne mara novinarjev, naših vprašanj, ampak ne gre za to. Pač ni tiste vrste ustvarjalka, ki bi si želela, da se o njej piše kar tako, da je prisotna ne glede na to, ali kaj ustvarja ali ne. »Ne potrebujem umetne prisotnosti, ta me ne zanima. Rada pokažem, če je kaj pokazati, in povem, če je kaj povedati.« No, lasje zbujajo zanimanje ne glede na projekte, ki jih ustvarja. Ti so od matere narave, pove, del njenega naravnega oblačila. »Ni se mi treba kaj dosti oblačiti. Do pasu sem pokrita.« (Smeh) Tudi sicer ne potrebuje veliko. Za materialno ji ni. »Saj ne potrebuješ dosti, da si srečen.«
Če si vse življenje honorarec, si vajen skromnosti
Vse življenje je samostojna kulturna delavka. Ve, kaj pomeni preživljati se in se prebijati. Koncerti so bili in bila so sušna obdobja. »Bilo je za crknit, ker se počutiš kot zadnji … Razvrednoti te. Zato moraš biti trpežen in imeti rad to, kar počneš.« Vztrajna je in rada počne, kar počne. »Čas je ekstremno grozljiv za vse, ki delamo v kulturi. Ne bi si želela, da bi bila na začetku ustvarjalnih moči. Zdaj je to strahotna borba.« Kako preživi, jo vprašam, saj koncertov ni prav veliko, a pove, da je v zadnjem času mlada upokojenka in da prvič v življenju prejema nekaj sto evrov redno vsak mesec. »Prvič prejemam tak keš vsak mesec, kar me šokira; naenkrat imam neko plačo, česar nisem bila vajena.« Nikoli ni štartala na denar. Te žilice nima. Žal ali pa hvala bogu, pravi. Mogoče ji je prav to olajšalo življenje. »Komercialna stran je pri meni popolnoma zanemarjena. Zdaj sploh ne bi mogla preživeti, ker tega krutega kapitalističnega udara sploh ne razumem.«
Magija Mačka Murija
Letos praznujemo 3o let, odkar so uglasbili Mačka Murija in muco Maco. »Fino je bilo, ker smo se zbrali komplet ekipa glasbenikov, ki smo tedaj snemali v studiu.« Maček Muri je še danes med najbolj prodajanimi ploščki v Sloveniji. Kako pa se počuti avtor številnih projektov, ki ga vedno znova ljudstvo prepoznava zgolj po enem? Maček Muri je edinstvena sestavljanka glasbe, besedil in interpretacije. Sploh pa Maček Muri ni samo za otroke. »Zmeraj poudarjam, sem človek različnih obdobij. Ko eno stvar, ki ti je blizu, počneš, jo narediš in končaš. Zgodba je zaključena. Čas se premakne. Otroška zgodba z Mačkom Murijem je res velika, obsega pet ali celo šest cedejev, in se nanaša na kvaziotroke.
Ampak sploh ni samo za otroke.« Raziskave kažejo, da današnji otroci težko obstanejo pri isti melodiji. Želijo si spremembe, toda Mačka Murija številni poslušajo kar naprej. »Ubogi starši,« se pošali Neca in doda, da je pomembno, kaj otrokom ponudimo, pri tem, da vztraja pri Mačku Muriju toliko generacij otrok, pa ima nekaj vmes tudi magija. »Prvič, besedila so enkratna, naravnana na vse starosti, glasba je unikatna in enkratno narejena. Ko se je to zlilo skupaj, je nastala zgodba, ki se je nikoli ne naveličaš, ker vedno znova kaj odkriješ v njej. Še sama, kadar pojem, se zdrznem ob kakšni besedi, ki zazveni na način, kot je dotlej nisem slišala. Neponovljivo. To se zgodi. Saj je bilo mnogo drugih reči fino narejenih, a Maček je pa kapitalec, pa že toliko let ima na grbi.«
Nisem rutinerka
Zanima me, ali bolj uživa v samoti, kadar ustvarja kot slikarka in fotografinja, v studiu med prijatelji, kadar ustvarja novo glasbo, ali ji prija stopiti pred širno občinstvo in vedno znova ustreči pričakovanjem množice ter zapeti Dravski most, Vsi ljudje hitijo in kakšno o mačku Muriju. »Recimo, če je koncert Mačka Murija, je komunikacija z otroki in odraslimi otroki. Če so drugi koncerti, je druga zgodba. Tedaj se bolj poglobim vase in nisem toliko odprta za avditorij, kar pa ne pomeni, da so drugi prikrajšani, le za drugačen način prenosa gre.«
Čuti se, da ni rutinerka. Na tak način ne more delati. Tudi danes ne. Pravi, da vedno da vse od sebe, nikoli ni nekje samo napol, besedila gredo skoznjo, začuti jih z vsemi čuti, zato je po končanem koncertu vedno izžeta, preprosto pravi, da obsedi in potrebuje nekaj dni zase. Marsikdo to težko razume in če se lotiš stvari iskreno, je to pač tako. Pomembna je vsebina, kadar ustvarja. »Vedeti moraš, kaj si želiš. Dveh stvari hkrati ne moreš delati. V umetnosti že ne. Stvari se zelo povezujejo. Fotografija, slikarstvo in glasba. Vse je ena sama zgodba.« Za zdaj jo to izpolnjuje. Mogoče bo pa kdaj še kakšna nova iztočnica. Dovolj barv je še. Ko bo čas, bo spet tvegala in uspelo ji bo.
