Novice Svet24

A medtem ko je večina od nas ostala samo pri vzdihovanju, kako lepo je Robert poskrbel za ranjeno dušo, je za Borisa sčasoma to postalo njegovo življenjsko poslanstvo. »Ko sem začel raziskovati to področje, se nisem nikoli več ustavil,« pravi. »Na prvem mestu mora biti želja, potem pa se najdeta tako volja kot pot.«
Živali ima rad od otroštva. »Doma sicer nismo imeli velikih – največje so bile koze (smeh) –, bil pa sem kar naprej v njihovi družbi. Toda najbolj od vsega sem si želel biti s konji. Zato me je oče nekega dne odpeljal k Mirku Vranjeku v Ložnico na njegovo turistično kmetijo in tam se je začela moja pot s konji.« Sprva se je z njimi ukvarjal ljubiteljsko, brez športa, zgolj jahal ji je. Predvsem so ga zanimali kot osebnosti. »Ljudem, ki se športno ukvarjajo s konji, manjka zavedanje, da konj ni potrošni material, ampak bitje s čustvi in osebnostjo, ki nam pokaže vse naše napake.«
Boris je inženir varstva okolja in komunale, in ko na tem področju ni dobil službe, se je posvetil izključno svetovanju pri delu s konji, po katerem je čedalje več povpraševanja. Ves čas se izobražuje in tako je na primer pred kratkim za tri mesece odšel v Švico k Berniju Zambailu, inštruktorju naravnega konjarstva po Parellijevi metodi. »To, kar počnem, je v Sloveniji še vedno nekaj novega, saj ima večina ljudi povsem napačno predstavo o naravnem konjarstvu. Tu ne gre samo za božanje in podobno, marveč za celosten postopek, da naučiš človeka, kako ravnati s konjem; marsikdo zna denimo dobro jahati, ne zna pa delati s konji, jih nalagati na prikolico in tako naprej. Seveda pa je sobivanja s človekom treba učiti tudi konja. To se začne lahko že takoj po skotitvi, saj začne žrebiček že v prvih urah po rojstvu opazovati mamo in okolico. Konj nekatere vidike vedenja dobi od mame, ker je ves čas z njo, potem je tu čreda, nekaj prinese zapis DNK, seveda pa začnejo razvijati tudi svoj značaj. Nazadnje smo ljudje tisti, ki mu postavljamo meje. Imamo ogromno razvajenih konjev, s katerimi ljudje ravnajo, kot da so njihovi otroci. Toda vedeti moramo, da so to divje živali, ki so lahko zelo nevarne in ti lahko dajo jasno vedeti, da je prvi on, šele potem si ti.«
Boris pri delu prisega na že omenjeno Parellijevo metodo naravnega konjarstva, čeprav ves čas prebira tudi literaturo drugih strokovnjakov. »Parellijeva metoda zajema najboljše tehnike pravilnega jahanja in dela s konjem na tleh in ti omogoči, da znaš razviti občutek za dresuro. Vsaka šola jahanja seveda zahteva motorično sposobnost, in če jih nimaš na tleh, če ne znaš ideje predstaviti na tleh, kjer je varno, kjer vidiš, kaj se s konjem dogaja, je bistveno teže to narediti v sedlu, oziroma moraš biti res izkušen jahač, da ideje lahko takoj izvajaš na konju. Če si dosleden in veš, kaj delaš, konju prihraniš veliko slabih izkušenj, ki lahko dolgo (ali celo za vedno) ostanejo z njim. Sploh ujahovanje je ključno. Če se ponesreči, to konja spremlja vse življenje. Je njegova prva izkušnja, in če je zelo slaba, je ne pozabi nikoli več. Pri malo bolj občutljivih in zahtevnih konjih je to še posebno pomembno.«
Seveda Boris ne more vedno začeti že pri mladičku, kljub temu pa pri delu po vsej Sloveniji – ukvarja se z največ dvema konjema na dan – pomaga odpraviti samo neko napako, včasih pa vse. »Seveda je delo z žrebičkom nekoliko lažje, ker je pač še vedno lahek, ko pa konj zraste, gre zares in igre ni več.« Resnično rad dela z ljudmi, za katere so konji na prvem mestu – mednje spada tudi sam –, ki jih zanima, kaj se s konjem dogaja, kje so njegove pomanjkljivosti, kaj mu manjka, ali je preveč dominanten, ali ga je preveč strah. »Konji so dobri psihologi in zanje je vsak dan nov dan, v katerem nas preizkušajo, kakšne volje smo in kaj si smejo pri nas dovoliti. Njihovega značaja nikoli ne spremeniš v celoti – celo hočeš, da ostane tak, kot je! Sam imam doma štiri konje, ki so si po značaju povsem različni, in se jim pač vedno prilagodim. Na splošno lahko rečem, da umirjen človek nikakor ne bo dobro vozil z živahnim konjem.« Sicer pa se najprej loti dela na tleh »pri rečeh, ki jih omilimo, in izboljšamo stanje. Potem šele se ukvarjamo z učenjem tistega, kar je treba poznati za jahanje ali kaj drugega, odvisno od tega, čemu je konj namenjen. Človeštvo se je razvijalo in se izražalo z govorom in veliko ljudi hoče konju tako dopovedati, kaj bi radi od njega. Toda konji razen nekaj besed ne razumejo človeškega jezika. Kaj bi od njih radi, jim moramo pokazati z doslednostjo in disciplino. Naša dejanja (in besede – glas uporabljamo šele na koncu) morajo biti nežna, mehka in naj pripomorejo k temu, da konj posluša skrbnika in se nanj odziva.« Nekatere napake se lahko zelo hitro popravijo, na primer če konj grize ali brca, čeprav je tudi to odvisno od njegovega značaja (recimo dominantnosti) in od tega, kako dolgo je kaj počel narobe, pri drugih pa odpravljanje traja več let.
V Sloveniji se po Borisovih besedah razmere vsekakor obračajo na boljše, »sploh pri mladih, ki jih zanima in so se pripravljeni učiti. Vsak človek dela po svoje. Nekateri si želijo čim hitrejših rezultatov, kar je slabo za konja. V Sloveniji veliko tekmovalnih konjev ni dočakalo deset let, ker so nad njimi prehitro obupali, dejstvo pa je, da se konji po desetem letu bistveno lepše vedejo, ker dozorijo in jim ne gredo več toliko neumnosti po glavi. So veliko bolj umirjeni. V tujini je nekaj čisto običajnega, da tekmujejo 16-letni konji.«
Če se torej odločate za konja, velja isti nasvet kot pri vsakem sobivanju z živalmi: ne odločajte se samo s srcem, ampak PREDVSEM po pameti. Naj bodo tudi z Borisovo pomočjo naši hlevi polni srečnih konj, ki ne bodo pristali v zavetiščih ali še na kakšnih hujših krajih, kamor gredo, ko človek ugotovi, da so mu odveč ali da ne zna ravnati z njimi.