Mehka je kot jutranja meglica, hkrati pa zakladnica življenjskih nasvetov. Navdušena nad otroško igrivostjo nas v svojih predavanjih, knjigah in na delavnicah nagovarja, naj odvržemo težko breme starih zamer in poletimo kot ptice. Čeprav je odraščala ob očetu, zamejskem pisatelju Alojzu Rebuli, in mami, profesorici Zori Tavčar, je razvila čisto svoj izraz. Sprejela nas je doma v Sesljanu pri Trstu, kjer živi z možem, režiserjem Igorjem Tuto, in kjer so odraščali njuni otroci Jasna, Tanja in Marko. Najstarejša je s fantom trenutno prejadrala Tihi ocean in je v Polineziji, mlajša pa sta tudi že samostojna. Alenka je navdušena, ker je nedavno zaživela še njena spletna stran v italijanščini, tik pred izidom pa je še italijanski prevod njene knjige Blagor ženskam.
»Naša hiša je bila od nekdaj polna kulture. Opazovala sem očeta, ki je pisal, in ko še nisem znala pisati, sem čečkala po knjigah in se delala, da pišem. V gimnaziji je profesorje nekoliko motilo ali zabavalo, da sem spise pisala po svoje, vanje vtkala svojo domišljijo ali prepričanja, ki je bila v nasprotju z njihovimi pričakovanji.
Bila sem samotarska in zaprta sama vase. Živela sem v svojem svetu misli. Za svoja leta sem bila preveč zamišljena, bežala sem v knjige. Nisem se znala zabavati s sošolci in prijatelji. Iz tega nelagodja sem začela raziskovati svoj notranji svet, v katerem sem bila svobodna. Moja bujna domišljija se je prenesla v zanimanje, kaj je v drugih. Namesto da bi svoje misli izmenjavala v dialogu z vrstniki, kar je tipično za mlade, sem to počela sama zase. Opazovala sem druge in iskala vzroke za njihovo vedenje. Želja po odkrivanju sebe in razumevanju drugih me je vodila k študiju psihologije,« se spominja.
Nerazumljivo življenje
Življenje se ji je zdelo nerazumljivo. Nagnjena je bila k videnju težkega. V okolju sta prevladovala trpljenje in strah, ona pa je mislila, da je to tudi v njej. Šele pozneje je ugotovila, da po naravi ni taka. Na psihologijo je šla, da bi našla pot v lepše življenje. Med študijem je spoznala tudi moža Igorja, ki je bil osem let starejši od nje in zelo drugačen od ljudi, ki jih je srečevala – zelo sončen in usmerjen v prihodnost. Takoj ji je bil všeč, prav tako ona njemu. Opazil jo je na manifestaciji. Poročila sta se, Alenka pa je začela učiti psihologijo na vzgojiteljski šoli v Trstu, danes Humanističnem liceju. Ko je razlagala dekletom, je čutila, da njene razlage ne razumejo, kot si je želela. Zdelo se ji je, da se jih nič ne dotakne, če poučuje tradicionalno, zato je začela iskati drugačen način. Neka dijakinja si je zapisovala njena predavanja in iz tega je nastala knjiga Globine, ki so nas rodile. Takrat se je tudi pripravljala na rojstvo prvega otroka. Hotela je, da bi vse šlo lepo, saj se ji zdi, da je treba otroke obvarovati pred trpljenjem. Čez dve leti je rodila drugo hčer, šest let pozneje pa še sina. »Bila sem zaščitniška in premalo sem zaupala v njihove lastne sile. Veliko sem zahtevala od sebe. Po drugi strani pa sem podpirala njihovo veselje do igre, njihovo svobodo, izbire in zavedanje, da je njihovo življenje v njihovih rokah. Tako je še danes,« pravi. Jasna je diplomirana učiteljica, a trenutno jadralka, Tanja dela na občini v Trstu, poje in prevaja, Marko dela na zavarovalnici.
Preobrazba
Ko so bili otroci majhni, je za nekaj let pustila službo, je pa pisala in študirala. »Iskala sem način, da bi prišla v stik s svetom. Poskusila sem voditi skupine za samopomoč. Pripravila sem nekaj seminarjev in vaj. Iz tega se je rodila knjiga Blagor ženskam.« Po nekaj letih se je vrnila v službo, še več pisala in predavala. »Odziv na knjigo Blagor ženskam je bil zelo velik. Ko sem postavila spletno stran, sem začela dobivati veliko pisem in vabil za predavanja. Lotila sem se preobrazbe, ki ni bila lahka. Pozneje sem razumela, da sem bila zaprta in zazrta vase, ker sem kot majhna doživljala veliko strahu. S starši smo živeli v času hladne vojne. Življenje smo doživljali kot veliko stisko, okolje pa grozeče in nepravično. Zaščitila sem se s fantazijo o svetu, v katerem lahko vse rešim in bo vse dobro. Obenem sem čutila, da osamljenost ni moja izbira. Doživljala sem stisko – zavedala sem se lepega in svetlega sveta, po drugi strani pa sem bila depresivna in nisem videla možnosti za poklicno samouresničenje. Zdelo se mi je, da me svet ogroža in je nenaklonjen. Tudi v šoli, kjer sem učila, moje ideje niso naletele na odziv,« opisuje. Zakopala se je v terapije. Hotela je odkriti samo sebe in opustiti stare ideje. Stiske se je začela zavedati pri tridesetih letih, iz nje je zlezla pri petdesetih. Po eni strani je živela svoje življenje, delala, imela zakon, otroke, pod tem pa je bila temna reka, v kateri njen ustvarjalni del in sproščeno čutenje sebe nista mogla na dan. Veliko ji je pomagala Josipa Prebeg. Od nje se je naučila novega pristopa do raziskovanja sebe, dobila je občutek varnosti in podpore za svojo ustvarjalnost med ljudmi. Josipa je občudovala njen dar, dala ji je prostor, veliko jo je naučila. Skupaj pripravljata tudi seminarje Vera vase. Vse, kar je doživljala z njo, tudi skupno delo, je izrazila v knjigi 100 obrazov notranje moči.
Novo življenje
»Zdaj je življenje popolnoma drugačno, čeprav se objektivno ni spremenilo veliko. Zdaj se znam veseliti stvari in čutim vse, kar je lepo; prej je bila moja spontanost precej zatrta. Sposobna sem čutiti veliko več hvaležnosti. Veliko bolj mi je jasno, ko naredim kaj prav in narobe, veliko bolj čutim druge in se zavedam, koliko me imajo radi mož in otroci. Dam veliko več kot prej. Veliko zaslug za moj razvoj ima Igor,« pohvali svojega moža, priznanega kulturnega delavca.
Čeprav je razpeta med službo, predavanji, pisanjem knjig in družino, se zdi, kot da vse počne z veliko lahkoto. Naučila se je organizirati. Po urah si določi, kaj bo počela, ima čas tudi za počitek in sprehod. Pri ljudeh doživlja veliko zaupanja, pogosto celo ljubezen. To je vir moči, ki jo poganja. »Ni me strah prihodnosti. V vseh razmerah so vedno ljudje, ki pomagajo, včasih najbližji, včasih malo manj znani, včasih neznanci, to sem že neštetokrat doživela.«
Zato je ni strah krize. Edini izhod iz nje je ustvarjalnost. »To so ženske znale od nekdaj. Vedno so znale delati drugače in se povezati, da so preživele, tudi v vojni in revščini. Kriza je priložnost za iskanje novega načina za spoprijemanje s težavami. Če nadaljuješ po starem, objokuješ tisto, česar nimaš. Novejši slog je, da se učiš od tistih, ki se ne počutijo v krizi, ampak so ustvarjalni. To niso bogataši, ki goljufajo, ampak ljudje, ki se želijo pošteno in konstruktivno izvleči iz težav. Treba je zaupati v sposobnosti, ki jih še nismo uporabili, saj stare ne pridejo več v poštev. In iti z zaupanjem naprej. Pomembno je tudi iskati sopotnike. Kot otrok nisem živela v izobilju in tudi danes nisem ravno bogata. A čutim obilje in zdi se mi, da je življenje bogato in polno darov zame in druge. Če se obrnemo vase in v svoje sposobnosti, vedno najdemo kaj novega. Številni ljudje po svetu živijo zelo skromno, pa ne uporabljajo besede kriza. Ta je priljubljena pri ljudeh, ki so se imeli dobro, zdaj pa se nimajo več. Tisti, ki je od nekdaj vajen skromnosti in trdega dela, ne govori o krizi. Zame je bilo zelo pretresljivo in poučno srečanje z žensko iz Avstrije, ki je pred leti prihajala na moj seminar, ki sem ga imela tam. Vstala je ob petih zjutraj, nakrmila živino, podojila otroka, pripravila zajtrk za družino, nato pa sedla v avto, šla na seminar, med odmorom šla domov podojit otroka in se spet vrnila. In ni tarnala, da ji je težko priti in plačati seminar. Vedno, ko jo spet vidim, se toplo objameva. Veliko mi je dala in to je bila zame velika lekcija! Pogosto imam veliko dela in sem utrujena, in pride kaj, kar ne more počakati. Takrat se zavem, da sem lahko hvaležna, da lahko delam, zaslužim, imam družino in stanovanje. Zelo mi je odveč kultura pritoževanja. To ne pomeni, da ves čas garam in si ne odpočijem. Nasprotno, trudim se čim več počivati, uživati v naravi, morju in zelenju. Če dosti počivaš, lahko tudi dosti narediš. A žal pripadamo kulturi, ki misli, da morajo vsi imeti hiše z bazeni. Toda to ni tako logično in samoumevno. Seveda pa ne podpiram družbe izkoriščanja. Želim si pravične družbe, v kateri lahko izbiram, kaj delam, glede na to, kako vidim življenje. Ustvarjati želim do smrti. V naravi ne gre v pokoj nobeno živo bitje. Ustvarjalno delo je ljubezen, dokaz, da smo živi in da izvir v nas nikoli ne usahne.«
