Nedolgo nazaj sem nesla na servis svoj mobilni telefon. Prijazna prodajalka (nedvomno zaposlena prek študentskega servisa) je prevzela telefon, naredila zapisnik o »reklamaciji« in svojo uslugo končala s stavkom »That’ s about it«. In pa: »Zakaj si pa raje ne kupite novega telefona?«
Zanima me, kam gredo vsi ti »odrabljeni« telefoni, ki morda celo še delujejo, in kdaj bo zmanjkalo prostora za vse, kar ljudje na tak način odvržemo.
Debelo sem jo pogledala. »Kako to mislite? Zakaj bi si ga pa? Moja pogodba poteče šele čez eno leto.« Zamahnila je z roko in me pogledala, kot bi si mislila o meni, da sem malce čudaška. »Ah, jaz sem ravno prejšnji mesec plačala 300 evrov za novega. In mi pogodba prav tako še ni potekla. Ti telefoni so narejeni za eno leto.« Moje misli ob tem odgovoru niso bile ravno prijazne, niti hudo miroljubne ne. Deklina, ki na delovnem mestu uporablja fraze, kot je »That’ s about it«, in to verjetno pri vseh strankah, tudi takih, ki morda teh modernih načinov komuniciranja sploh ne razumejo, mi pa že ne bo solila pameti. Ali je problem v tem, da sem malce lesena? Ne. Če sem dobila telefon ob podpisu pogodbe za dve leti in zanj celo doplačala, naj mi ga popravijo. Potrošna roba. Zanima me, kam gredo vsi ti »odrabljeni« telefoni, ki morda celo še delujejo, in kdaj bo zmanjkalo prostora za vse, kar ljudje na tak način odvržemo.
Prepričana sem, da »prelahko« in prehitro pridobljene stvari niso tiste prave.
In ni vraga, dober teden po tem se mi je pripetila še ena situacija, ki mi je dala misliti. Kupila sem nov računalnik. Ker sem preudarna oseba, sem si ob nakupu doplačala kasko zavarovanje. Za primer, če računalnik slučajno s čim polijem, mi pade na tla oziroma se mi zgodi kakšno podobno nesrečno naključje. Prodajalec mi je ob podpisu pogodbe z zavarovalnico svetoval, naj računalnik, če mi ta morebiti res ne bo všeč ali bom imela z njim »težave«, enostavno vržem ob tla, ga prinesem nazaj k njim, zavarovalnica pa mi bo plačala novega, ki si ga bom celo lahko sama izbrala.
Jaz bom svoje telefone, računalnike in ostale pripomočke izrabila do kraja.
Možno je, da mi bo tole pisanje kdo zameril. Ampak lepo vas prosim, ljudje božji! Kakšen absurd! In kakšno ogabno potrošništvo! Sprašujem se, zakaj ni več tepcev, kot sem sama, ki bi razmišljali podobno. Meni se to preprosto ne zdi prav in ne fer in se ne sklada z nobenim od mojih principov. Mislim, da je postalo tako obnašanje in tako »hvatanje krivin«(kot pravijo južni bratje) ena od slabših značilnosti te družbe. Na žalost. Pa vidimo, kako dobro nam gre in kako neizmerno smo zadovoljni s svojim obstojem. Resno. Kar je preveč, je preveč.
Sprašujem se, zakaj ni več tepcev, kot sem sama, ki bi razmišljali podobno.
Prepričana sem, da »prelahko« in prehitro pridobljene stvari niso tiste prave. Rajši si s tistimi nekaj tolarji, ki jih imam, vsake toliko privoščim nekaj, kar mi je res všeč, in si s tem naredim neizmerno veselje. Če bi to dobila vsak dan, bi življenje postalo prekleto dolgočasno. Jaz bom svoje telefone, računalnike in ostale pripomočke izrabila do kraja. Pa še navežem se nanje, trapa. Vi pa delajte, kakor vam pravi srce. Vseeno pa vam povem, da se mi zdi take vrste potrošništvo, kot sem že prej omenila, ogabno.
*Kolumna izraža stališča avtorja in ne uredništva časopisa Svet24.
