Zakaj je potrebna civilna tožba. O zakonodaji na področju spolnih deliktov smo se pogovarjali s predstavnikom policije za odnose z javnostjo na področju kriminalitete Dragom Menegalijem:»Ko policija dobi prijavo s področja spolnih deliktov, skupaj z državnim tožilcem ocenimo, ali so dokazi za pregon dovolj tehtni. Tu pa se večkrat srečujemo s problemom zastaralnih rokov, pa tudi dokaznih indicev. Bolj ko je prijava oddaljena od časa storitve dejanja, manj je dokazov. Velikokrat je onemogočen ogled kraja dejanja, pa tudi forenzičnih sledi ni več moč odkriti. Za spolne delikte je zagrožena kazen od tri do osem let zapora, zastaralni rok pa poteče 20 let po storitvi kaznivega dejanja. Ne glede na te določbe in dejstva, da gre za izjemno težko dokazljiva kazniva dejanja, policija žrtve spolnih deliktov spodbuja, da takšna dejanja prijavijo. Žrtve imajo možnost, da same vložijo tožbo in dejanja dokazujejo s pomočjo zagovornikov, vendar s civilnopravnimi postopki policija nima povezave.« Sicer pa je Menegalija pohvalil tudi medije, ki smo v zadnjih letih poleg vladnih in nevladnih organizacij veliko prispevali k temu, da spolni delikti ne ostajajo tako prikriti kot nekdaj.
Za tak korak, kot ga je naredila Martina, ko je razkrila svojo zgodbo, se je vse prej kot lahko odločiti. Težko govori o tem, saj tako podoživlja vse gorje, ki jo je doletelo kot osmošolko. Med pripovedjo občasno obmolkne in nemo gleda v prazno.
Nikoli nisem posumila, da ima sosed slabe namene. »Z mamo sva živeli sami, bila sem brez očeta. Težko sva se prebijali iz meseca v mesec, živeli sva skromno, nisva imeli niti televizije, le majhen star radio. Bila sem zelo bolehen otrok, imela sem pogoste epileptične napade in včasih je bilo tako hudo, da je bilo treba poklicati zdravnika. Ker nisva imeli telefona, se je mama v takih primerih obrnila na sosede. Bili so prijazni, eden izmed njih pa se je včasih pošalil na račun nas punc, ki smo se začele kot najstnice razvijati. Nekega dne sem se žogala pred blokom, ko mi je žoga ušla skozi okno v sosedovo stanovanje. Pozvonila sem in prosila, ali lahko grem ponjo. Sosed me je spustil v spalnico in ko sem se sklonila, da bi pobrala žogo, ki je bila med posteljo in oknom, sem na svojem telesu začutila njegove roke. Bile so povsod. Grabil me je in otipaval, hkrati pa si je odpel zadrgo in začel slačiti hlače. Bila sem tako prestrašena, da sem preprosto otrpnila. Besede so se mi zataknile v grlu in niti zavpiti nisem mogla. Čez hip je pozvonilo in moški pri petdesetih, ki je imel družino z otroki, me je porinil na posteljo in šel odpret vrata. Takrat sem zgrabila žogo in zbežala. Še danes ne vem, kako sem prišla iz stanovanja, skozi vrata ali skozi okno spalnice. Bila sem preveč v šoku, da bi lahko razmišljala. Nikoli nisem niti pomislila, da je človek, s katerim sem se vrsto let srečevala dan za dnem, sposoben česa tako podlega. Groza me je bilo ob misli, kaj bi bilo, če bi šel do konca.«
Nihče ni ukrepal. »Vsa pretresena sem pritekla domov in povedala mami, kaj se je zgodilo. Bila je ogorčena in vsa iz sebe, kričala je, kaj vse bo storila, tudi da bo poklicala policijo. Naslednji dan pa: Nič ne bova povedali nikomur. Sosedje so dobri in dovolijo nama, da uporabljava njihov telefon. Če se bo o tem razvedelo, te nihče ne bo hotel za ženo, je rekla. Zelo sem trpela, epileptični napadi so bili vse pogostejši, občutno sem shujšala. Po enem izmed napadov sem bila tri dni v komi. V bolnišnici sem zdravnici zaupala, kaj se mi je zgodilo, in rekla je, da se bo pogovorila z mamo. In pri tem je tudi ostalo. Povedala sem učiteljici v šoli, a mi je rekla, da je vse to le domišljija v moji glavi. Grozljiv je bil občutek, ko sem ostala nemočna in sama s svojo bolečino.«
Pekla še ni bilo konec. »Ko sem že mislila, da je najhujše za menoj, je mama nekega dne domov pripeljala moškega. Ni se mi zdelo prav, ker se je kar preselil k nama. Takrat se mi še sanjalo ni, kakšen pekel me čaka. Kadar sva bila sama, me je začel siliti, da sem ga oralno zadovoljevala, in to se je dogajalo vse pogosteje. Zabičal mi je, da ne smem nikomur povedati. Bile so tudi grožnje, da če bom spregovorila, se utegne mami kaj zgoditi, da jo bo odpeljal in je nikoli več ne bom videla ali da jo bo celo ubil. Bala sem se ga in naredila, kar je zahteval od mene, pri tem pa neizmerno trpela in pogosto jokala. Na trenutke je bilo tako hudo, da nisem več videla poti pred seboj. Temu sem želela narediti konec. Nekega večera sem že stala na mostu in razmišljala, da bi skočila v reko. Takrat je mimo prišel starejši gospod in mi rekel, naj pazim, da ne bom padla z mostu, jaz pa sem mu rekla, da ravno to želim, saj ne želim več živeti. Pa me je prepričal, da se ne splača. Poslušala sem ga in odšla domov. Na srečo se je mama z moškim čez nekaj mesecev sprla in mu pokazala vrata. To je bila moja rešitev, a s tem muk ni bilo konec. Mami sem o tem, kaj se je dogajalo, povedala na smrtni postelji, ko je umirala. Očitala mi je, da ji nisem zaupala, a mene je bilo preveč strah groženj.«
Sovražila sem moške. »Prepričana sem bila, da se mi nikoli v življenju noben moški ne bo več približal in bom za vedno ostala sama. Potem pa je prišel moj sedanji mož in mi dokazal, da je ljubezen nekaj lepega. Dolgo je minilo, preden sem mu zaupala svojo kruto izkušnjo,« pove Martina.
»Nisem mogel verjeti, kaj mi pripoveduje. Ko pa sem dojel, kaj vse je doživljala, sem postal besen in v prvem hipu sem bil odločen, da bom moška ubil. A ko sem trezno premislil, sem seveda ugotovil, da nima smisla,« pove Martinin mož.
Martina prizna, da do moških, razen do moža, še vedno čuti odpor. »Ko je bilo najhuje, sem se zatekla v svoj svet in občutke zlila na papir. Nikogar nisem imela, da bi mu lahko zaupala svojo bolečino, vselej, ko sem iskala pomoč in tolažbo, so me zavrnili. Sicer pa me poezija vedno bolj navdušuje. Tako izrazim svoje počutje, če sem vesela, žalostna ali jezna.«
Ko sem podala prijavo, sem čutila olajšanje. »Šele po 18 letih sem spet spregovorila o tem. Bilo je čisto po naključju. Na centru za socialno delo, ki sem ga obiskala zaradi neke čisto druge stvari, me je socialna delavka vprašala, kaj me teži. Začela sem pripovedovati o svoji izkušnji, tresla sem se in jokala zraven. Takrat je iz mene privrelo vse, kar sem dolga leta zadrževala v sebi. Že po nekaj izgovorjenih stavkih je socialna delavka rekla, da si mora vse to zapisati in podati prijavo. Celotno zgodbo sem še enkrat ponovila na policiji, potem še kriminalistki. Ta me je postavila na trdna tla in mi povedala, da je edina možnost, da vložim civilno tožbo, ter me opozorila, da so taka dejanja zelo težko dokazljiva. Vse to bi bilo povezano tudi s finančnimi stroški in ker nimam denarja za to, je ostalo samo pri prijavi. Bila sem stara 33 let, pa so bile vse te izjave po toliko letih prava muka. Ne predstavljam si, kako to doživljajo otroci, žrtve spolnih zlorab. Na vse pristojne bi apelirala, da pri otrocih, ki so žrtve pedofilije, izjavo posnamejo in jih ne obremenjujejo s pričanjem v vsaki instituciji posebej, ko morajo to ponoviti tudi po štirikrat. Imam dokaj močen karakter in ne obupam tako hitro, iz vsake slabe stvari pa skušam potegniti tudi kaj dobrega – saj veste, kako pravijo, kar te ne ubije, te okrepi. In prav ta vera vase ter trdna odločitev, da bom stvari spremenila na bolje, sta me držali pokonci in mi dali moč, da sem premagala travme, s katerimi sem se spopadala vrsto let.«
Ni bilo lahko spregovoriti. »Glede na to, da živim v podeželskem okolju, je bila odločitev, da zaupam svojo zgodbo in se javno izpostavim, zelo težka. A vse bolj sem prepričana, da je pedofilom treba stopiti na prste in jih ustaviti. Z razkritjem svoje žalostne zgodbe želim spodbuditi vse žrtve nasilja, naj spregovorijo in storilce ustavijo, saj bomo le s skupnimi močmi lahko te ljudi spravili za zapahe in jim preprečili početje, ki mnogim otrokom uniči brezskrbno otroštvo in življenje nasploh. Niti pomisliti ne smem, da bi moral vse to prestati kateri od mojih otrok. Poleg tega pozivam tudi vse mame, naj bodo pozorne na obnašanje svojih otrok in naj jim prisluhnejo ter jim pomagajo ubežati pred tistimi, ki nimajo niti kančka zdrave pameti in se spravljajo nad nedolžne otroke.«
