»Feminizem v tem času ženskam jemlje njihovo esenco, njihovo erotiko.«
Čeprav sem velikokrat ubirala napačne poti in se posledično tudi zmotno trudila zatreti žensko v meni, se imam pravzaprav rada. Ja. Rada se imam. Včasih, morda enkrat na več let, se v meni zgodi razcvet. Podzavestno vem, da v tistem trenutku popolnoma razumem, za kaj gre in kako naprej. Elementi moje notranjosti so v sozvočju in ta neslišni zven poraja življenje v meni ter ga razkriva povsod okrog mene. Nikoli si nisem želela biti moški in ne bi niti za trenutek zamenjala spola.
Žensko bistvo v meni je tisto, ki svet občuti in vrača z dajanjem. Ljudje, ki jih začutim, zame niso zgolj fizično ženske ali moški. Ujamem jih na drugi frekvenci, ko se me nekaj njihovega dotakne. Ta nekaj je tisto bistvo človeka, ki je zame relevantno. In žensko bistvo je zapeljivo, materinsko, telesno, intuitivno, dajajoče, erotično.
Erotično je telo, ki je v ravnovesju s svojo notranjostjo. Telo, ki se ima rado, ki ima rado razum, ki z njim upravlja. Erotika je mir. Akt, ki v gledalca zre direktno, brez zakrivanja. Razkrito, torej. Pogled v oči. Zakaj se oblečen človek počuti nelagodno ob golem človeku? Zakaj umika pogled? Ker se ga tako dotakne njegova intima. Pogled, ki slači, ker se ne sramuje, oblečenemu pa lahko daje občutek nelagodja ali vzburjenja. Ni nujno, da je zato drzen. Morda zgolj neobremenjen, odprt. Torej, odkritost je bistvo erotike. Nekje sem prebrala, da lastno erotiko lahko doživiš samo, kadar si pomirjen sam s sabo, kadar ti ni žal preteklosti in te ni strah prihodnosti.
Feminizem v tem času ženskam jemlje njihovo esenco, njihovo erotiko. Na račun totalne emancipacije smo izgubile na svoji seksualnosti in ženskosti. Naša največja odvisnost se kaže v nesposobnosti pri osvobajanju od moškega vzorca. Bodimo ženske. Za to nam ni treba tekmovati z nasprotnim spolom. Skrivnost je v sprejemanju in dajanju. Smiselno in času primerno vprašanje se mi zdi: Kako se vidim kot ŽENSKA? Kakšna ženska sem? Kaj hočem? Odgovor ni tako preprost, kot si morda mislite.
Jasno je, da smo sodobne ženske po svoje prikrajšane za polno občutenje našega bistva. Postale smo vse, kar smo lahko postale. Karieristke, političarke, direktorice, policistke, filozofinje, vse tisto, o čemer so sanjale naše daljne predhodnice in kar se jim je zdelo takrat popolnoma nemogoče. Izgubljamo pa stik z žensko znotraj nas. S tistim mehkim, razdajajočim se bitjem, z materjo, ljubimko. Ne menjajmo mehkobe za ostrino in sočutja za neizprosnost! Ne lovimo se na napakah, kot so zavist, frustracija in občutek nemoči, ker smo drugačne od moških. Tudi moški so zraven nas nemalokrat nemočni. Eden z drugim se lahko v polnosti razvijemo le, če si dovolimo vpogled v lastno bistvo. Takšnega partnerstva si v resnici želimo, to nam manjka. Pustiti si moramo spet biti ženske.
Torej, drage sestre, matere, babice, tete, sodelavke, sosede, prijateljice, gospodinje, delavke, kmetice, prodajalke, odvetnice, pisateljice, gradbenice … Skratka, vse ženske: kolumno pišem na materinski dan in jo posvečam vam. Bodite ponosne na to, da ste ženske in se zavedajte, da vam to ni v minus!
