Če pogledamo volkove, sta pri njih na čelu krdela alfa samec in samica. Parita se samo onadva, skrbita pa tudi za red v krdelu in za hrano. Se pravi, če jima to ne uspeva dobro, sta precej hitro odstranjena. Tudi pri levih je tako. Včasih pride do precej hudih obračunov, ko mladi nadobudni alfa pobije starega alfo, pa ne samo njega, pogosto celo več njegovih potomcev.
Naj najprej razčistim pojem alfa. Nasprotno s prepričanjem alfa samec ni tisti, ki je najbolj glasen. Pred kratkim mi je neki pasjerejec lepo in nazorno razložil, kako je s tem pri psih.
Če opazujemo pasje leglo, so vloge v njem kaj kmalu vidne. Alfa tropa ni nikdar tisti, ki se največ igra, najbolj renči, najbolj dominira in največ laja. Alfa teh stvari, ki so za druge mladiče tako pomembne(dokazovanje položaja na hierarhični lestvici), naj ne bi potreboval. Pogosto ga vidimo, kot mladiča, ki večino časa, medtem ko se drugi ravsajo, preživi sam zase. Povedal mi je, da je alfa najmanj problematičen. Človek bi se moral že skoraj truditi, da bi ga z napačno vzgojo pokvaril.
Toliko o živalih. Mislim pa, da se da marsikaj iz živalskega sveta prenesti tudi na človeško vrsto. Kdo so pravi alfa moški in ženske? Rečem lahko samo to, da to zagotovo niso agresivni moški, ki se širokoustijo nekje za šankom, med sebi enakimi, doma pa maltretirajo svoje družine, in ne ženske, ki svoje moške ponižujejo ter trdijo, da so vsi moški isti, hkrati pa niso sposobne najti enega spodobnega, kot da v resnici ta sploh ne obstaja.
To niso egocentriki, ki ne vidijo za ped daleč pred svojim nosom in skrbijo le za lastno dobro, niso povzpetniki, ki tlačijo vse pod sabo, da le pridejo do lastnega cilja. Niso narcisoidni, skorumpirani politiki, ki se v svojem paralelnem vesolju niso več sposobni v tej meri prizemljiti, da bi lahko sploh dojeli, kaj pomeni biti »povprečen« državljan z nizko plačo in kaj pomeni vsakodnevno odrekanje osnovnim življenjskim dobrinam ter vrednotam, ki je potrebno, da ta sploh še lahko preživi.
Torej, kje so naši alfe? Jasno nam je, da so pri nas »voditelji« zafrustrirani, skvarjeni, narcisoidni ponaredki le-teh. Ali so med nami? Ali obstajajo in za zdaj zgolj stojijo ob strani, ker se jim ne zdi vredno izgubljati energije za stvari, katerim ne kaže več rešitve? Srčno upam.
In upam tudi, da bomo ljudje kmalu spregledali ter ugotovili, da je vse to obmetavanje, levi–desni, rdeči–beli, primerljivo z igračkanjem v otroškem peskovniku, ki na žalost traja že kakšno desetletje predolgo in ki služi predvsem za egotrip nekoga, ki z nami nima več nobene zveze. Obstajajo problemi, ki so nam vsem skupni. Zakaj sploh še dopuščamo tako ločevanje po načelih? Upam, da smo se tokrat končno nekaj naučili in da bomo v bodoče izvolili namesto muhastih bleferjev prave voditelje.
