Piše: Branko Kurnjek (DL)
Referendum je ustavno zagotovljena pravica državljank in državljanov, da s svojimi predlogi in stališči neposredno izvršujejo načelo demokratičnosti. Zato v Državljanski listi ne moremo nasprotovati izvedbi referenduma, saj imajo državljanke in državljani vso pravico, da se svobodno odločijo za podporo ali nepodporo referendumski pobudi.
Vendar v DL referendumske pobude ne bomo podprli zaradi njene vsebine, čeprav tudi stroški referenduma niso zanemarljivi. Prepričani smo, da novela zakona o arhivskem gradivu možnost dostopa do arhivskega gradiva širi in ne obratno, kot želijo v javnosti (namenoma?) napačno prikazati predlagatelji referenduma. Predlagatelji pravzaprav nasprotujejo temu, da se v arhivskem gradivu varujejo najobčutljivejši osebni podatki, kot so zdravstveno stanje, spolno življenje, versko prepričanje itd. Treba pa je poudariti, da novela dopušča možnost dostopa tudi do teh občutljivih osebnih podatkov, če tako odloči arhivska (strokovna!) komisija, zato je zahteva predlagateljev še toliko bolj neutemeljena.
Vsekakor bo potrebno več časa za pregled gradiva, vendar to nikakor ne sme biti argument, da se temeljni osebni podatki v gradivu ne bi ščitili. In temu pritrjuje tudi večina strokovne javnosti.
Dejstvo je, da novela zakona o arhivskem gradivu nikakor nima namena zapirati dokumentov o Udbi, temveč je v očeh DL glavni namen političnih strank pobudnic, da bi z referendumom izkoristili državljanke in državljane za mobilizacijo za prihajajoče evropske volitve.
Predlog gospe Ljudmile Novak ocenjujemo kot njeno legitimno razmišljanje, vendar je referendum ustavna kategorija, in državni zbor ga mora razpisati, če tako zahteva štirideset tisoč volivcev.
Piše: Franc Bogovič (SLS)
V SLS se že od osamosvojitve Slovenije zavzemamo za popolno odprtost in neomejeno dostopnost arhivskega gradiva. Dostop do teh gradiv, predvsem arhivov represivnih organov, smo predlagali že leta 2006 in danes želimo isto. Referenduma o tej temi ne podpiramo. V času, ko se država zadolžuje za izhod iz krize, je veliko drugih načinov, kako koristneje porabiti izposojeni denar, kot je organizacija referenduma. Porabiti milijone evrov za referendum je neumnost. Je pa referendum najvišja oblika demokracije, s pomočjo katere smo se v preteklosti že odločali o vprašanjih, pomembnih za državo, in o katerih se še bomo. Pri referendumu imajo moč v rokah ljudje, to se začne že pri zbiranju podpisov. Digitalizacija arhivov pa je že v teku. Zaradi zbiranja podpisov za zadnji referendum na to temo, ki leta 2011 ni bil podprt, se je konec tega projekta digitalizacije arhivskega gradiva zamaknil za dve leti. Tu je šlo ogromno časa in denarja že v nič, zdaj pa se zdi, da se je zaradi političnega pritiska zgodba še bolj spolitizirala in se začela ponavljati. Verjamem, da bi denar, ki bi ga prihranili, če do referenduma ne bi prišlo, prav prišel tudi slovenskim regionalnim arhivom, ne le Arhivu Slovenije. Seveda se v SLS strinjamo, da je treba dandanes varčevati na vseh področjih, a naj to ne vpliva na pravico vseh državljanov do demokratičnega odločanja, pa naj bo to o organizaciji referenduma ali na samem referendumu. Sicer pa je tema arhivov v tem času, ko so v ospredju pomembnejše teme, le pesek v oči. To ni tema, ki bi reševala ključne probleme ljudi v tem trenutku, in s tem ne bomo mogli pospešiti gospodarske rasti ter uvesti novih delovnih mest.«
