Kako je lahko čez noč postalo vse tako zelo drugače, ko pa je obenem vse ostalo enako? Odgovor je preprost – zaradi denarja. Natančneje – zaradi načina, kako ga uporabljamo.
»Revščina, stiske in pomanjkanje, ki pestijo čedalje več ljudi, ne izvirajo iz naravnega primanjkljaja. Izvirajo iz našega dogovora o tem, kako bomo uporabljali in razdeljevali to bogastvo. Iznašli smo sistem, v katerem soglašamo, da uporaba bogastva koristi čedalje manjšemu deležu ljudi,« piše Charles Eisenstein v spremni besedi h knjigi Zavzemimo denar avtorice Margrit Kennedy. Knjiga, ki je izšla pri založbi Sanje, odstira meglo »normalnosti« našega monetarnega sistema, o katerem razmišljamo, kot da je naraven organizem in ne čisto navaden (ter spremenljiv) družbeni dogovor. Obenem pa knjiga preprosto in brez nerazumljivega ekonomističnega žargona razgali smrtonosne motnje v tem sistemu in kataklizmo, v katero zaradi njih nezadržno drvimo.
Obresti so leglo finančnega zla. »Živimo v ideologiji, po kateri je denar nagrada za trdo delo, odlike posameznika, učinkovitost in inovativnost,« piše Eisenstein. To nam pravijo, potem pa se srečamo z realnostjo. Četudi izpolnjujemo vse zgornje »pogoje«, ostanemo z mizerno pokojnino, slabo plačo ali sploh brez zaposlitve in se večino časa trudimo sestaviti konec s koncem, kot se reče.
Medtem peščica tistih, ki ima res veliko denarja, iz dneva v dan bolj bogati. Denar dela denar je krvavo resničen rek, temeljna paradigma za njim pa so obresti. Normalno se nam zdi, da denar nekaj stane, da vsaka (iz)posoja pač mora biti plačana ali nagrajena. Obresti so v vseh konvencionalnih ekonomskih modelih nekaj tako samoumevnega, da si drugačnega sistema sploh ne znamo več predstavljati.
Vendar pa v zgodovini denarja ni bilo vedno tako in tudi danes obstajajo drugačni sistemi. A o tem drugič. Tokrat izpostavljamo razmišljanje Kennedyjeve, da so obresti, kakršne poznamo, smrtonosne. Obresti so sestavljene iz štirih »sestavin« – stroškov bančnih storitev, premije za tveganje, likvidnostne premije in stroškov inflacije. Neizogibni so le stroški bančnih storitev, ker se iz njih poplača delovanje banke, pravi Margrit Kennedy, smrtonosna hiba v sistemu pa so likvidnostna premija in stroški inflacije.
Ti dve sestavini peljeta v pogubo, saj zahtevata eksponentno rast. To pomeni, da se mora denarno premoženje v rednih intervalih podvajati. Ob enoodstotni letni obrestni meri se to zgodi v 72 letih, ob triodstotni v 24 letih, ob šestodstotni v 12 letih, ob 24-odstotni pa že v treh. V praksi se nas večina s tem sreča ob odplačevanju kredita, a o tem, da bomo za svoje stanovanje plačali dvojno ali še višjo ceno, raje sploh ne razmišljamo.
Kaj to lahko pomeni za državo, je 2008 v svojem govoru ob vrhu skupine G8 opisal nigerijski predsednik Obasanjo: »Do leta 1986 smo si izposodili pet milijard dolarjev. Do danes smo jih odplačali 16. Zdaj nam pravijo, da imamo še vedno 28 milijard dolarjev dolga. Če me vprašate, kaj je najstrašnejša stvar na svetu, so to konformne obresti.« Ko pogledamo na stvar iz takega zornega kota, se oglasijo vsi alarmni zvonci zdrave pameti.
Z razlogom. Gospodarstvo takšnih podvojitev vrednosti v blagu in storitvah dolgoročno nikakor ne more dohajati. Kolikor lahko eksponentni rasti sploh sledi, je to na račun uničevanja okolja in poblaznele uporabe surovin, ki jih je vsak dan manj. V vsiljenih dolgovih pa se ne utapljajo le države v razvoju.
Doslej državnega dolga ni uspelo dolgoročno zmanjšati niti Nemčiji, kjer so obresti nanj že desetletja drugi največji strošek v proračunu, takoj za socialo. Kopičenje zasebnega, podjetniškega in državnega dolga pa ustvarja množično psihozo in spodbuja prepričanje, da za vsako ceno potrebujemo gospodarsko rast, da odplačamo vsaj obresti. Gospodarska rast pa zahteva vlaganja, ki spet temeljijo na zadolževanju in s tem na novih obrestih. Ko realno gospodarstvo ne more več »požreti« vlaganj, ki naj bi finančnim posrednikom prinašala nove in nove obresti, se ti zatečejo k špekulativnim naložbam v valute, surovine, nepremičnine, vrednostne papirje in finančne instrumente.
S tem ustvarjajo špekulativne balone, ki vsake toliko počijo, posledice tega pa ravnokar izkušamo na lastni koži. V naravi noben organizem ne more (z)rasti več kot toliko, eksponentno rast pa sploh najdemo izjemno redko. Primer take rasti so, denimo, jedrska eksplozija, obolevnost za SARSOM in rast rakavih celic. Njihove posledice pa so kar dobra primerjava za to, kaj se bo zgodilo z našimi gospodarstvi. Noben sistem namreč ne more večno rasti, ne da bi ga to obsodilo na uničenje, poudarja Kennedyjeva.
